Page 156 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 156
študijski večeri
Toda: ker vseskozi izhajamo iz človeškega vpraševanja – kaj smo do-
bili, kaj imajo ljudje v svojem trpljenju od take sočutnosti in Božjega pri-
znanja (so)krivde (od Božje kenoze)? Malo ali nič – če te kenoze, učlove-
čenja Boga in samoizpraznjenja njegove moči, ne bi spremljala ohranjena
predpostavka/vera, da gre pri tem vendarle za samoponižanje Boga, ki
z učlovečenjem ne neha biti Bog (»v višavah«), ki z »izpraznitvijo/samo-
omejitvijo« svoje tostranske moči sploh ne izgubi Božje moči (čeprav ta
moč za ljudi tega časa postaja in ostaja skrivnost). Bog, ki je (za)pustil
Jezusa samega v trpljenju in smrti – in s tem po Bonhoefferju demon-
striral človekov položaj v svetu, kakršen je –, je tudi Bog, ki ga je oživil;
Bog, ki je z Jezusom umrl, je tudi z Jezusom vstal ter z vstalim Jezusom
premagal smrt za vse ljudi. Tako gre razumeti tudi vztrajanje kalcedon-
skega koncila, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek v eni osebi,
z neizogibno protislovnim zatrjevanjem o »nepomešanosti in neloče-
nosti« njegovih dveh narav, božje in človeške, v isti osebi. Le tako Božje
sočutje (in sotrpljenje) s človekom ne poglablja (»kozmičnega«) obupa,
ampak nosi s seboj upanje (na odrešenje, Božje kraljestvo, vstajenje, na
»novo nebo in novo zemljo«).
Kako razumeti to in tako Božjo (ne)moč? Očitno moramo biti vsaj
zadržani, previdni pri naših predstavah o Božji vsemoči in vsemogoč-
nosti kot o nekakšni absolutizirani človeški fizični, spiritualni ali magič-
ni sili/energiji, če jih že ne moremo radikalno opustiti. Toda spet: kako
se pri taki Božji šibkosti – od Boga samoizbrani ali za Boga neizogibni?
– izogniti dualističnim predstavam, ki se vsiljujejo? Kaj je tisto Drugo,
kaj je/so tisti Drugi nasproti Božji (ne)moči? Ali stvarjenje (biblijski heb
rejski »bara«) ni bilo »iz nič«, ali je ustvarjeni kozmos le začasno od Boga
(pre)urejeni kaos, ki ima neko svojo samostojno (ne)bit ? Ali so na delu
neke druge sile in moči itd. ? Ali pa so nazadnje vsi in vse v Bogu, iz
Boga ali po njem? In v tem primeru ni vse »dobro«, ali pri Bogu ni za-
res »vse mogoče«. Analogna vprašanja se pojavljajo ob predstavah, da
Bog ustvarja svet, tako kot »ustvarja« morje celino, da se umika in ved-
no znova vrača (kabalistični cincum).11
11 Po starih predstavah judovske mistike – ki da jih na svoj način povzemajo tudi
sodobni misleci, kot Moltmann in Hans Jonas – se je Neskončni »da bi napravil
154
Toda: ker vseskozi izhajamo iz človeškega vpraševanja – kaj smo do-
bili, kaj imajo ljudje v svojem trpljenju od take sočutnosti in Božjega pri-
znanja (so)krivde (od Božje kenoze)? Malo ali nič – če te kenoze, učlove-
čenja Boga in samoizpraznjenja njegove moči, ne bi spremljala ohranjena
predpostavka/vera, da gre pri tem vendarle za samoponižanje Boga, ki
z učlovečenjem ne neha biti Bog (»v višavah«), ki z »izpraznitvijo/samo-
omejitvijo« svoje tostranske moči sploh ne izgubi Božje moči (čeprav ta
moč za ljudi tega časa postaja in ostaja skrivnost). Bog, ki je (za)pustil
Jezusa samega v trpljenju in smrti – in s tem po Bonhoefferju demon-
striral človekov položaj v svetu, kakršen je –, je tudi Bog, ki ga je oživil;
Bog, ki je z Jezusom umrl, je tudi z Jezusom vstal ter z vstalim Jezusom
premagal smrt za vse ljudi. Tako gre razumeti tudi vztrajanje kalcedon-
skega koncila, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek v eni osebi,
z neizogibno protislovnim zatrjevanjem o »nepomešanosti in neloče-
nosti« njegovih dveh narav, božje in človeške, v isti osebi. Le tako Božje
sočutje (in sotrpljenje) s človekom ne poglablja (»kozmičnega«) obupa,
ampak nosi s seboj upanje (na odrešenje, Božje kraljestvo, vstajenje, na
»novo nebo in novo zemljo«).
Kako razumeti to in tako Božjo (ne)moč? Očitno moramo biti vsaj
zadržani, previdni pri naših predstavah o Božji vsemoči in vsemogoč-
nosti kot o nekakšni absolutizirani človeški fizični, spiritualni ali magič-
ni sili/energiji, če jih že ne moremo radikalno opustiti. Toda spet: kako
se pri taki Božji šibkosti – od Boga samoizbrani ali za Boga neizogibni?
– izogniti dualističnim predstavam, ki se vsiljujejo? Kaj je tisto Drugo,
kaj je/so tisti Drugi nasproti Božji (ne)moči? Ali stvarjenje (biblijski heb
rejski »bara«) ni bilo »iz nič«, ali je ustvarjeni kozmos le začasno od Boga
(pre)urejeni kaos, ki ima neko svojo samostojno (ne)bit ? Ali so na delu
neke druge sile in moči itd. ? Ali pa so nazadnje vsi in vse v Bogu, iz
Boga ali po njem? In v tem primeru ni vse »dobro«, ali pri Bogu ni za-
res »vse mogoče«. Analogna vprašanja se pojavljajo ob predstavah, da
Bog ustvarja svet, tako kot »ustvarja« morje celino, da se umika in ved-
no znova vrača (kabalistični cincum).11
11 Po starih predstavah judovske mistike – ki da jih na svoj način povzemajo tudi
sodobni misleci, kot Moltmann in Hans Jonas – se je Neskončni »da bi napravil
154
