Page 152 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 152
študijski večeri
religijah bi šlo seveda za kompromis z dualistično koncepcijo ali za kom-
promis v smeri »brezbožne« karme/samsare. V kompromise in kombi-
nacije silijo raznolike etične in intelektualne potrebe ljudi v raznolikih
življenjskih situacijah in stiskah. (Weber 1980, 319)
V smeri kompromisov z dualistično predstavo bi šli vsi odgovori, ki
dajejo pri vprašanju zla neko vlogo bodisi poosebljenemu zlemu, hudi-
ču ali množici poosebljenih ali nepoosebljenih zlih duhov in sil; ali pa
neki neosebni sili/materiji/energiji, ki se kot nekaj zunanjega ali pred-
hodnega upira, zoperstavlja Bogu pri njegovem stvarjenju kozmosa. Ena
in druga smer pri pojmovanju izvora in narave zla ponujata tudi različ-
na sredstva za spopadanje z njim ali za izogibanje zlemu (različna ma-
gična in/ali etična sredstva za vplivanje ali izogibanje).
V drugo smer vodi – vsakemu dualizmu ali pluralizmu nasprotno –
dosledno pripisovanje vsega, dobrega in zlega, naravi in/ali volji edinega
Boga Stvarnika, poudarjanje determiniranosti vsega z njegovo naravo
ali voljo. Tak bog je onstran dobrega in zlega, vseeno mu je za člove-
kovo dobro in zlo, saj je/bo navsezadnje vse eno. Tak, popularno reče-
no, panteistični ali deistični bog postane odvečen ali pa je od človeka
celo zavržen, »odstavljen«; to drugo toliko prej, kolikor bolj se svet vidi
kot (pre)poln zla in trpljenja. Bog Stvarnik tako postane nerazločljiv od
Gospodarja zla, Satana. Po njegovem/njunem odhodu ostajajo na sceni
le ljudje v neskončni verigi interakcij v medsebojnih odnosih in učinkih
delovanja v sedanjosti in preteklosti, vključenih v širše kontekste prav
takih dejanj in učinkov drugih bitij in sil – brez transcendentne zunan
je ali notranje »instance«. Skratka: a-teistična podoba sveta in človeko-
ve drže nasproti svetu, ki pa kot ne-smiselna, neomejena in brezizhodna
lahko tudi sama kliče k odrešitvi; to v takem primeru po Webru ponuja
v čisti obliki prvotni budizem z a-teističnim naukom o izstopu iz tega
krogotoka (v »nirvano«) s pravim spoznanjem njegove narave …
Že ko smo predstavili osnovne koordinate in načine doživljanja zla
v kontekstu biblijske monoteistične religije, smo nakazali, da se ljudje
kljub že po Jobu spoznanem pravem »odgovoru« (= nevpraševanju) še
naprej in znova in znova vprašujejo po božjih načrtih in volji, se čudi-
jo in obtožujejo: kje je (bil) Bog in/ali zakaj molči? Taka vprašanja seve-
150
religijah bi šlo seveda za kompromis z dualistično koncepcijo ali za kom-
promis v smeri »brezbožne« karme/samsare. V kompromise in kombi-
nacije silijo raznolike etične in intelektualne potrebe ljudi v raznolikih
življenjskih situacijah in stiskah. (Weber 1980, 319)
V smeri kompromisov z dualistično predstavo bi šli vsi odgovori, ki
dajejo pri vprašanju zla neko vlogo bodisi poosebljenemu zlemu, hudi-
ču ali množici poosebljenih ali nepoosebljenih zlih duhov in sil; ali pa
neki neosebni sili/materiji/energiji, ki se kot nekaj zunanjega ali pred-
hodnega upira, zoperstavlja Bogu pri njegovem stvarjenju kozmosa. Ena
in druga smer pri pojmovanju izvora in narave zla ponujata tudi različ-
na sredstva za spopadanje z njim ali za izogibanje zlemu (različna ma-
gična in/ali etična sredstva za vplivanje ali izogibanje).
V drugo smer vodi – vsakemu dualizmu ali pluralizmu nasprotno –
dosledno pripisovanje vsega, dobrega in zlega, naravi in/ali volji edinega
Boga Stvarnika, poudarjanje determiniranosti vsega z njegovo naravo
ali voljo. Tak bog je onstran dobrega in zlega, vseeno mu je za člove-
kovo dobro in zlo, saj je/bo navsezadnje vse eno. Tak, popularno reče-
no, panteistični ali deistični bog postane odvečen ali pa je od človeka
celo zavržen, »odstavljen«; to drugo toliko prej, kolikor bolj se svet vidi
kot (pre)poln zla in trpljenja. Bog Stvarnik tako postane nerazločljiv od
Gospodarja zla, Satana. Po njegovem/njunem odhodu ostajajo na sceni
le ljudje v neskončni verigi interakcij v medsebojnih odnosih in učinkih
delovanja v sedanjosti in preteklosti, vključenih v širše kontekste prav
takih dejanj in učinkov drugih bitij in sil – brez transcendentne zunan
je ali notranje »instance«. Skratka: a-teistična podoba sveta in človeko-
ve drže nasproti svetu, ki pa kot ne-smiselna, neomejena in brezizhodna
lahko tudi sama kliče k odrešitvi; to v takem primeru po Webru ponuja
v čisti obliki prvotni budizem z a-teističnim naukom o izstopu iz tega
krogotoka (v »nirvano«) s pravim spoznanjem njegove narave …
Že ko smo predstavili osnovne koordinate in načine doživljanja zla
v kontekstu biblijske monoteistične religije, smo nakazali, da se ljudje
kljub že po Jobu spoznanem pravem »odgovoru« (= nevpraševanju) še
naprej in znova in znova vprašujejo po božjih načrtih in volji, se čudi-
jo in obtožujejo: kje je (bil) Bog in/ali zakaj molči? Taka vprašanja seve-
150
