Page 157 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 157
marko kerševan
Vprašanja, ki jih brez dokončnih odgovorov že poznamo iz zgodo-
vine religij in teologij in ki jih je kot take diagnosticiral tudi Weber.
»Poslednja in edina samoumevnost je absolutna Božja skrivnost« (nas
proti kateri ljudje in njihov govor obmolknejo: ne postavljajo vprašanj,
ne kličejo vanjo, saj ta vprašanja in klici lahko kot odgovor dobijo le las-
ten odmev, le človeške odgovore in nova vprašanja brez konca). »Najlažje
in najtežje je to skrivnost sprejeti kot neizrekljivo ljubečo in odpušča-
jočo bližino,« je nekoč zapisal znameniti jezuitski teolog Karl Rahner.
(Kerševan 1975, 84)
***
Tako smo zopet pri Jobu, Webru – in Bergerju, zato tudi zaključimo z
njim, z njegovim povzetkom in sklepom iz razprave o sodobni teodiceji.
Tu je jasno, da lahko do odrešenja pride le, če sam Bog trpi s svojim
stvarstvom. Z drugimi besedami, kenoza je nujnost, križ – resnično po-
nižanje, trpljenje in smrt Jezusa Kristusa kot človeškega bitja – je skrajna
točka kenoze. Prav ta skrajnost, na način, ki mora ostati skrivnost, omo-
goča zmagoslavje vstajenja in z njim Kristusovo zmago nad zlom, trpljen
jem in predvsem smrtjo – »s smrtjo je strl smrt«. […] Kenoza je presežena
v vstajenju (tu bi bil na mestu heglovski izraz aufgehoben: ta nemška bese-
da ima namreč dvojen pomen – »ukinjen« in »dvignjen«; tu namreč velja-
ta oba pomena). [...] V Kristusovem trpljenju in smrti na križu, na skrajni
točki Božjega ponižanja, Bog deli vso bolečino stvarstva in sproži njegovo
popravljanje. In Kristus se bo vrnil kot zmagovalec in obnovil stvarstvo v
slavo, za kakršno ga je namenil Bog. (Berger 2011, 162, 164, 293)
Berger kot sociolog verjetno preveč »hiti« skozi teologijo, prehitro iz-
bira kot prave različne odgovore. Toda ob tem je zmožen opozoriti, kot
je to storil v drugi zvezi in kot lahko sklenemo tudi mi: »Si je to mogo-
prostor za svet […] sam vkrčil in tako zunaj sebe ustvaril praznino, nič, v kate-
rem in iz katerega je ustvaril svet«. Tako Scholem 1967, 285. Prim. Dietrich in Link
2000, 113
155
Vprašanja, ki jih brez dokončnih odgovorov že poznamo iz zgodo-
vine religij in teologij in ki jih je kot take diagnosticiral tudi Weber.
»Poslednja in edina samoumevnost je absolutna Božja skrivnost« (nas
proti kateri ljudje in njihov govor obmolknejo: ne postavljajo vprašanj,
ne kličejo vanjo, saj ta vprašanja in klici lahko kot odgovor dobijo le las-
ten odmev, le človeške odgovore in nova vprašanja brez konca). »Najlažje
in najtežje je to skrivnost sprejeti kot neizrekljivo ljubečo in odpušča-
jočo bližino,« je nekoč zapisal znameniti jezuitski teolog Karl Rahner.
(Kerševan 1975, 84)
***
Tako smo zopet pri Jobu, Webru – in Bergerju, zato tudi zaključimo z
njim, z njegovim povzetkom in sklepom iz razprave o sodobni teodiceji.
Tu je jasno, da lahko do odrešenja pride le, če sam Bog trpi s svojim
stvarstvom. Z drugimi besedami, kenoza je nujnost, križ – resnično po-
nižanje, trpljenje in smrt Jezusa Kristusa kot človeškega bitja – je skrajna
točka kenoze. Prav ta skrajnost, na način, ki mora ostati skrivnost, omo-
goča zmagoslavje vstajenja in z njim Kristusovo zmago nad zlom, trpljen
jem in predvsem smrtjo – »s smrtjo je strl smrt«. […] Kenoza je presežena
v vstajenju (tu bi bil na mestu heglovski izraz aufgehoben: ta nemška bese-
da ima namreč dvojen pomen – »ukinjen« in »dvignjen«; tu namreč velja-
ta oba pomena). [...] V Kristusovem trpljenju in smrti na križu, na skrajni
točki Božjega ponižanja, Bog deli vso bolečino stvarstva in sproži njegovo
popravljanje. In Kristus se bo vrnil kot zmagovalec in obnovil stvarstvo v
slavo, za kakršno ga je namenil Bog. (Berger 2011, 162, 164, 293)
Berger kot sociolog verjetno preveč »hiti« skozi teologijo, prehitro iz-
bira kot prave različne odgovore. Toda ob tem je zmožen opozoriti, kot
je to storil v drugi zvezi in kot lahko sklenemo tudi mi: »Si je to mogo-
prostor za svet […] sam vkrčil in tako zunaj sebe ustvaril praznino, nič, v kate-
rem in iz katerega je ustvaril svet«. Tako Scholem 1967, 285. Prim. Dietrich in Link
2000, 113
155
