Page 162 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 162
razgledi, vpogledi
je »konfesionalno parcelacijo« in bilo do konca obstoja države Svetega
rimskega cesarstva leta 1806 v zgodovini razvoja državnega cerkvenega
prava pomemben instrument delovanja, z vso ostrino pa se je uveljavi-
lo šele v času tridesetletne vojne. Usoda protestantskih stanov v Avstriji
predstavlja izstopajoč primer ambivalence glede »ius reformandi«, pra-
vice do reformiranja, saj je služila »starovercem« katoličanom in »no-
vovercem« protestantom kot medij, s katerim so hoteli uresničiti svoj
teološki program v politični in cerkveni stvarnosti ter se braniti pred na-
padi verskega nasprotnika. Protestantsko zahtevo po svobodni izbiri in
ius reformandi, ki bi veljal tudi za deželne stanove, je vladar Ferdinand
za habsburške dedne dežele kategorično zavrnil na zboru predstavni-
kov dežel na Dunaju leta 1556. Zaradi tega pa sta pravica do izgona in
pravica do izselitve zaradi vere v habsburških deželah dosegli večji po-
men kot v drugih delih cesarstva. Čeprav Habsburžani protestantizma
pri deželnih stanovih niso uspeli zatreti takoj, jim je to dolgoročno ven-
darle uspelo. Habsburžani so tudi po vestfalskem miru leta 1648 ohra-
nili absolutno pravico reformiranja (ius reformandi illimitatum). Kljub
temu je protestantizem ostal dovoljen na nekaterih njihovih teritorijih.
Delno se je ohranil pri nižjeavstrijskem plemstvu, pri katerem deželni
knez ni uveljavljal pravice do izgona ali prisilne spreobrnitve, temveč mu
je dovolil obiskovanje verskih obredov zunaj dežele, ter v Šleziji, kjer je
bila v skladu z vestfalskim mirom protestantom dovoljena gradnja no-
vih cerkva, »cerkva miru« (Friedenskirchen). Drugo dovoljeno področje
so predstavljale cerkve, ki so bile evangeličanom vrnjene v skladu s pri-
znano versko svobodo po konvenciji med švedskim kraljem Karlom XII.
in cesarjem Jožefom I. leta 1707 v mestu Altranstädt. S tem sporazum
om so bile protestantom v Šleziji vrnjene cerkve, ki so jim bile odvzete
po tridesetletni vojni, ter dovoljena gradnja novih cerkva, ki so dobile
ime »milostne cerkve« (Gnadenkirchen). To pa ni pomenilo širšega pri-
znanja obstoja protestantov, saj se je preganjanje nadaljevalo; iz dežele
Salzburg je bilo v letih 1731/32 izgnanih 20.000 protestantov, pod cesar-
jem Karlom VI. in cesarico Marijo Terezijo pa so bili protestanti pod poj-
mom transmigracije nasilno izseljeni na Sedmograško. To obenem do-
kazuje, da se je kriptoprotestantizem ohranil in da so ga večkrat molče
160
je »konfesionalno parcelacijo« in bilo do konca obstoja države Svetega
rimskega cesarstva leta 1806 v zgodovini razvoja državnega cerkvenega
prava pomemben instrument delovanja, z vso ostrino pa se je uveljavi-
lo šele v času tridesetletne vojne. Usoda protestantskih stanov v Avstriji
predstavlja izstopajoč primer ambivalence glede »ius reformandi«, pra-
vice do reformiranja, saj je služila »starovercem« katoličanom in »no-
vovercem« protestantom kot medij, s katerim so hoteli uresničiti svoj
teološki program v politični in cerkveni stvarnosti ter se braniti pred na-
padi verskega nasprotnika. Protestantsko zahtevo po svobodni izbiri in
ius reformandi, ki bi veljal tudi za deželne stanove, je vladar Ferdinand
za habsburške dedne dežele kategorično zavrnil na zboru predstavni-
kov dežel na Dunaju leta 1556. Zaradi tega pa sta pravica do izgona in
pravica do izselitve zaradi vere v habsburških deželah dosegli večji po-
men kot v drugih delih cesarstva. Čeprav Habsburžani protestantizma
pri deželnih stanovih niso uspeli zatreti takoj, jim je to dolgoročno ven-
darle uspelo. Habsburžani so tudi po vestfalskem miru leta 1648 ohra-
nili absolutno pravico reformiranja (ius reformandi illimitatum). Kljub
temu je protestantizem ostal dovoljen na nekaterih njihovih teritorijih.
Delno se je ohranil pri nižjeavstrijskem plemstvu, pri katerem deželni
knez ni uveljavljal pravice do izgona ali prisilne spreobrnitve, temveč mu
je dovolil obiskovanje verskih obredov zunaj dežele, ter v Šleziji, kjer je
bila v skladu z vestfalskim mirom protestantom dovoljena gradnja no-
vih cerkva, »cerkva miru« (Friedenskirchen). Drugo dovoljeno področje
so predstavljale cerkve, ki so bile evangeličanom vrnjene v skladu s pri-
znano versko svobodo po konvenciji med švedskim kraljem Karlom XII.
in cesarjem Jožefom I. leta 1707 v mestu Altranstädt. S tem sporazum
om so bile protestantom v Šleziji vrnjene cerkve, ki so jim bile odvzete
po tridesetletni vojni, ter dovoljena gradnja novih cerkva, ki so dobile
ime »milostne cerkve« (Gnadenkirchen). To pa ni pomenilo širšega pri-
znanja obstoja protestantov, saj se je preganjanje nadaljevalo; iz dežele
Salzburg je bilo v letih 1731/32 izgnanih 20.000 protestantov, pod cesar-
jem Karlom VI. in cesarico Marijo Terezijo pa so bili protestanti pod poj-
mom transmigracije nasilno izseljeni na Sedmograško. To obenem do-
kazuje, da se je kriptoprotestantizem ohranil in da so ga večkrat molče
160
