Page 164 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 164
razgledi, vpogledi
krogu, »exercitium religionis privatum«, ko izvrševanje seže preko dru-
žinskih meja, vendar skupnost ni natančneje določena, in »exercitium
religionis publicum«, ki presega pravico do javnega bogoslužja, ki so ga
poleg domačih lahko obiskovali tudi verniki od drugod, ko skupnosti
niso vzdrževali zgolj verski pripadniki, temveč vsi podložniki, in ko je
zaradi državne koristi takšna verska skupnost postala državna ustano-
va. Jožefinska tolerančna politika je temeljila na prepričanju, da dolžnost
vladarja ni le zagotavljanje zunanje dobrobiti države, temveč služenje
pravi veri. Tako Tolerančni patent s priznanjem »akatoliškega« bogo-
služja ni uvedel kakšne konkurenčne cerkve, temveč je akatolikom do-
puščal le opravljanje verske prakse.
Drugi vidik tolerančne politike je bil gospodarski. Velik vpliv na
takšno tolerančno politiko sta imela poznokameralista Johann Heinrich
Gottlob von Justi (1720–1771) in Joseph von Sonnefels (1732–1817), ki sta
toleranco uvrstila med pomembne dejavnike gospodarstva države. Tako
je tudi terezijansko-jožefinsko reformo katoliške cerkve mogoče gle-
dati s stališča gospodarskega interesa na poti k izoblikovanju moder-
ne državne forme. Koristi tolerance je kameralistika videla predvsem
v pomenu cerkve za moralo in državno mišljenje (Staatsbürgerliche
Gesinnung) podložnikov, zaradi česar je cerkve integrirala v moder-
no državo. Pomembno vlogo so igrali tudi populacijski motivi. Tako v
habsburški transmigracijski politiki v času cesarja Karla VI. ter Marije
Terezije kriptoprotestantov niso več izganjali iz države, temveč so jih
preseljevali znotraj imperija (npr. na Sedmograško). Justi pa je v svojih
delih še posebej poudarjal, da toleranca v verskem pogledu pospešuje
priseljevanje; priporočal je predvsem veroizpovedi, ki so bile javno pri-
znane v drugih regijah.
S toleranco, ki je omogočala priliv prebivalstva drugačnih krščan-
skih veroizpovedi, je stopila v ozadje dotedanja osnovna politična mak
sima verske enotnosti. Kljub temu ni bilo lahko preseči miselnosti, ki
jo je izrazil protestantski ekonomist Johann Joachim Becker leta 1668,
da je potrebno pri nastavitvi uradnika gledati na to, ali pripada isti ve-
roizpovedi kot gospodar; tudi Justi ni zanikal problemov, ki bi lahko
izhajali iz verske različnosti. Zaradi tega je kot rešitev nakazal potre-
162
krogu, »exercitium religionis privatum«, ko izvrševanje seže preko dru-
žinskih meja, vendar skupnost ni natančneje določena, in »exercitium
religionis publicum«, ki presega pravico do javnega bogoslužja, ki so ga
poleg domačih lahko obiskovali tudi verniki od drugod, ko skupnosti
niso vzdrževali zgolj verski pripadniki, temveč vsi podložniki, in ko je
zaradi državne koristi takšna verska skupnost postala državna ustano-
va. Jožefinska tolerančna politika je temeljila na prepričanju, da dolžnost
vladarja ni le zagotavljanje zunanje dobrobiti države, temveč služenje
pravi veri. Tako Tolerančni patent s priznanjem »akatoliškega« bogo-
služja ni uvedel kakšne konkurenčne cerkve, temveč je akatolikom do-
puščal le opravljanje verske prakse.
Drugi vidik tolerančne politike je bil gospodarski. Velik vpliv na
takšno tolerančno politiko sta imela poznokameralista Johann Heinrich
Gottlob von Justi (1720–1771) in Joseph von Sonnefels (1732–1817), ki sta
toleranco uvrstila med pomembne dejavnike gospodarstva države. Tako
je tudi terezijansko-jožefinsko reformo katoliške cerkve mogoče gle-
dati s stališča gospodarskega interesa na poti k izoblikovanju moder-
ne državne forme. Koristi tolerance je kameralistika videla predvsem
v pomenu cerkve za moralo in državno mišljenje (Staatsbürgerliche
Gesinnung) podložnikov, zaradi česar je cerkve integrirala v moder-
no državo. Pomembno vlogo so igrali tudi populacijski motivi. Tako v
habsburški transmigracijski politiki v času cesarja Karla VI. ter Marije
Terezije kriptoprotestantov niso več izganjali iz države, temveč so jih
preseljevali znotraj imperija (npr. na Sedmograško). Justi pa je v svojih
delih še posebej poudarjal, da toleranca v verskem pogledu pospešuje
priseljevanje; priporočal je predvsem veroizpovedi, ki so bile javno pri-
znane v drugih regijah.
S toleranco, ki je omogočala priliv prebivalstva drugačnih krščan-
skih veroizpovedi, je stopila v ozadje dotedanja osnovna politična mak
sima verske enotnosti. Kljub temu ni bilo lahko preseči miselnosti, ki
jo je izrazil protestantski ekonomist Johann Joachim Becker leta 1668,
da je potrebno pri nastavitvi uradnika gledati na to, ali pripada isti ve-
roizpovedi kot gospodar; tudi Justi ni zanikal problemov, ki bi lahko
izhajali iz verske različnosti. Zaradi tega je kot rešitev nakazal potre-
162
