Page 165 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 165
vincenc rajšp
bo po posebnem državnem nadzoru. V socialnopedagoškem progra-
mu kameralistov je religija zavzemala pomembno mesto kot sredstvo
za vzgojo državljanskega vedenja, pri čemer države niso več razume-
li kot ekskluzivno katoliške, temveč kot odprto za vse krščanske ve-
roizpovedi. Teološke razlike med veroizpovedmi niso več igrale vloge.
Integracija religije v državni ustroj pa je ustvarila tudi pojem »verske
policije« (Religionspolizei), ki naj bi skrbela za cerkve, za njihovo do-
volj veliko število, za spoštovanje ter vzdrževanje duhovnikov in učitel
jev. Pod policijski nadzor je spadalo tudi sodstvo duhovnikov (geistliche
Gerichtsbarkeit), vendar ne za področje »spiritualia«.
Času do konca 18. stoletja je posvečena dobra četrtina knjige, ostale
tri četrtine pa času 19. in 20. stoletja, pri čemer je čas do konca prve sve-
tovne vojne enakovrednega pomena tudi za slovensko ozemlje. V uvod
nem poglavju, »Ius circa sacra in ius in sacra v ogledalu protestantske
politike Habsburžanov v 19. stoletju«, je predstavljen razvoj protestant-
skih cerkva v državi z vidika pravnega razumevanja ureditve, kot je iz-
hajala iz tolerančnega časa Jožefa II. Osrednji vprašanji sta bili odnos in
povezanost evangeličanske cerkve z vladarjem – cesarjem ter vladarje-
va vloga v cerkvi. Po koncu prve svetovne vojne se je pojavilo vprašan
je, ali dotedanje pristojnosti cesarja v protestantskih cerkvah preide-
jo na d ržavo – Republiko Avstrijo – ali na samo evangeličansko cerkev.
»Ius circa sacra« je pomenila oblast nad cerkvijo (ius reformandi = pra-
vica dopustitve neke cerkve, ius advocatiae = pravica do varstva cerkve
in ius inspectionis = pravica nadzora nad cerkvijo). Ius in sacra so ime-
li deželni knezi v protestantskih deželah , kjer je bila cerkvena oblast v
rokah deželnega kneza kot »zasilnega škofa« (Notbischof).
Na poti od tolerirane protestantske cerkve pod Jožefom II. do popol-
ne emancipacije s protestantskim zakonom leta 1961 so bile glavne pre-
lomnice: revolucionarno leto 1848/49 s Pillendorfovo ustavo, ki je zago-
tavljala enakopravnost državljanov, protestantski patent leta 1859/1861
ter ustava iz leta 1867.
Dilema glede vloge cesarja v cerkveni upravi protestantskih cerkva je
ostajala nerešena. Profesorji cerkvenega prava na evangeličanski teolo-
ški fakulteti na Dunaju, med njimi predvsem Karl Kuzmány, so v drugi
163
bo po posebnem državnem nadzoru. V socialnopedagoškem progra-
mu kameralistov je religija zavzemala pomembno mesto kot sredstvo
za vzgojo državljanskega vedenja, pri čemer države niso več razume-
li kot ekskluzivno katoliške, temveč kot odprto za vse krščanske ve-
roizpovedi. Teološke razlike med veroizpovedmi niso več igrale vloge.
Integracija religije v državni ustroj pa je ustvarila tudi pojem »verske
policije« (Religionspolizei), ki naj bi skrbela za cerkve, za njihovo do-
volj veliko število, za spoštovanje ter vzdrževanje duhovnikov in učitel
jev. Pod policijski nadzor je spadalo tudi sodstvo duhovnikov (geistliche
Gerichtsbarkeit), vendar ne za področje »spiritualia«.
Času do konca 18. stoletja je posvečena dobra četrtina knjige, ostale
tri četrtine pa času 19. in 20. stoletja, pri čemer je čas do konca prve sve-
tovne vojne enakovrednega pomena tudi za slovensko ozemlje. V uvod
nem poglavju, »Ius circa sacra in ius in sacra v ogledalu protestantske
politike Habsburžanov v 19. stoletju«, je predstavljen razvoj protestant-
skih cerkva v državi z vidika pravnega razumevanja ureditve, kot je iz-
hajala iz tolerančnega časa Jožefa II. Osrednji vprašanji sta bili odnos in
povezanost evangeličanske cerkve z vladarjem – cesarjem ter vladarje-
va vloga v cerkvi. Po koncu prve svetovne vojne se je pojavilo vprašan
je, ali dotedanje pristojnosti cesarja v protestantskih cerkvah preide-
jo na d ržavo – Republiko Avstrijo – ali na samo evangeličansko cerkev.
»Ius circa sacra« je pomenila oblast nad cerkvijo (ius reformandi = pra-
vica dopustitve neke cerkve, ius advocatiae = pravica do varstva cerkve
in ius inspectionis = pravica nadzora nad cerkvijo). Ius in sacra so ime-
li deželni knezi v protestantskih deželah , kjer je bila cerkvena oblast v
rokah deželnega kneza kot »zasilnega škofa« (Notbischof).
Na poti od tolerirane protestantske cerkve pod Jožefom II. do popol-
ne emancipacije s protestantskim zakonom leta 1961 so bile glavne pre-
lomnice: revolucionarno leto 1848/49 s Pillendorfovo ustavo, ki je zago-
tavljala enakopravnost državljanov, protestantski patent leta 1859/1861
ter ustava iz leta 1867.
Dilema glede vloge cesarja v cerkveni upravi protestantskih cerkva je
ostajala nerešena. Profesorji cerkvenega prava na evangeličanski teolo-
ški fakulteti na Dunaju, med njimi predvsem Karl Kuzmány, so v drugi
163
