Page 167 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 167
vincenc rajšp
pred Madžari. Karl Kuzmány je leta 1849 predlagal združitev evange-
ličanske cerkve augsburške veroizpovedi v enotno korporacijo z enim
vrhovnim konzistorijem na Dunaju, ki bi bil direktno podrejen pristoj-
nemu ministrstvu. Skupni ogrski cerkveni organi (Generalni konvent in
generalni inšpektorat), ki so bili vir konfliktov med duhovnimi nosilci
funkcij (hierarhia) ter plemstvom (kyriarchia), naj bi prenehali obstaja-
ti, cerkev augsburške veroizpovedi pa bi naj bila organizirana na naro-
dni osnovi. »Da bi v enotnem avstrijskem cesarstvu obstajala samo ena
evangeličanska cerkev ene ali druge konfesije, nikakor pa bi ne moglo
biti govora o posebni ogrski, češki, galicijski evangeličanski cerkvi«, je
bilo zapisano v memorandumu iz leta 1850. Vendar do oktroiranja ta-
kega reda zaradi odpora Madžarov ni prišlo. Pod vplivom odpora je ce-
sar leta 1854 odredil ločeno urejanje, začenši z Ogrsko. Leta 1859 je cesar
pod vodstvom prosvetnega ministra Lea Thuna izdal Protestantski pa-
tent za Ogrsko, ki so ga podpirali Slovaki. V Bratislavi je bila organizi-
rana tako imenovana superintendentura, vendar je patent zaradi odpora
Madžarov že leta 1860 nehal veljati. Poleg novoorganiziranih cerkvenih
okrožij je ostalo pereče vprašanje glede nadzornih pravic nad cerkvi-
jo (Kirchenaufsichtsrechte). Te so temeljile v vladarjevi suverenosti in so
preko »iura circa sacra« zajemale tudi »iura in sacra«. Madžarski avtor-
ji so odločno odklanjali vladarjevo cerkveno upravo, medtem ko so slo-
vaški cerkvenopravni strokovnjaki kralju in cesarju dopuščali regula-
cijske kompetence, četudi ni pripadal dotični cerkvi.
Brez težav ni šlo niti pri Protestantskem patentu (Protestantenpatent)
z dne 8. aprila 1861 (ni veljal za ogrsko kraljestvo), predvsem glede in-
terpretacije vladarjeve vloge pri vodenju cerkve (landesherrlichen
Kirchenregiments). Patent je v Avstriji veljal dobrih 100 let, do sprejema
Protestantskega zakona 6. junija 1961. Patent je veljal za »magno carto«
avstrijskega protestantizma. Čeprav je izgledalo, da je bila z ustanovitvijo
glavnega cerkvenega odbora (Oberkirchenrat) protestantskim cerkvam
zagotovljena cerkvena avtonomija v skladu s temeljnimi svoboščinami
iz leta 1849, v resnici ni bilo tako. Cesar je patent izdal brez sodelovanja
državnega zbora. Cesarjeva pravica nadzorovanja (Aufsichtsrecht) je bila
pojmovana kot osebni atribut monarha. Kako močna je bila v evangeli-
165
pred Madžari. Karl Kuzmány je leta 1849 predlagal združitev evange-
ličanske cerkve augsburške veroizpovedi v enotno korporacijo z enim
vrhovnim konzistorijem na Dunaju, ki bi bil direktno podrejen pristoj-
nemu ministrstvu. Skupni ogrski cerkveni organi (Generalni konvent in
generalni inšpektorat), ki so bili vir konfliktov med duhovnimi nosilci
funkcij (hierarhia) ter plemstvom (kyriarchia), naj bi prenehali obstaja-
ti, cerkev augsburške veroizpovedi pa bi naj bila organizirana na naro-
dni osnovi. »Da bi v enotnem avstrijskem cesarstvu obstajala samo ena
evangeličanska cerkev ene ali druge konfesije, nikakor pa bi ne moglo
biti govora o posebni ogrski, češki, galicijski evangeličanski cerkvi«, je
bilo zapisano v memorandumu iz leta 1850. Vendar do oktroiranja ta-
kega reda zaradi odpora Madžarov ni prišlo. Pod vplivom odpora je ce-
sar leta 1854 odredil ločeno urejanje, začenši z Ogrsko. Leta 1859 je cesar
pod vodstvom prosvetnega ministra Lea Thuna izdal Protestantski pa-
tent za Ogrsko, ki so ga podpirali Slovaki. V Bratislavi je bila organizi-
rana tako imenovana superintendentura, vendar je patent zaradi odpora
Madžarov že leta 1860 nehal veljati. Poleg novoorganiziranih cerkvenih
okrožij je ostalo pereče vprašanje glede nadzornih pravic nad cerkvi-
jo (Kirchenaufsichtsrechte). Te so temeljile v vladarjevi suverenosti in so
preko »iura circa sacra« zajemale tudi »iura in sacra«. Madžarski avtor-
ji so odločno odklanjali vladarjevo cerkveno upravo, medtem ko so slo-
vaški cerkvenopravni strokovnjaki kralju in cesarju dopuščali regula-
cijske kompetence, četudi ni pripadal dotični cerkvi.
Brez težav ni šlo niti pri Protestantskem patentu (Protestantenpatent)
z dne 8. aprila 1861 (ni veljal za ogrsko kraljestvo), predvsem glede in-
terpretacije vladarjeve vloge pri vodenju cerkve (landesherrlichen
Kirchenregiments). Patent je v Avstriji veljal dobrih 100 let, do sprejema
Protestantskega zakona 6. junija 1961. Patent je veljal za »magno carto«
avstrijskega protestantizma. Čeprav je izgledalo, da je bila z ustanovitvijo
glavnega cerkvenega odbora (Oberkirchenrat) protestantskim cerkvam
zagotovljena cerkvena avtonomija v skladu s temeljnimi svoboščinami
iz leta 1849, v resnici ni bilo tako. Cesar je patent izdal brez sodelovanja
državnega zbora. Cesarjeva pravica nadzorovanja (Aufsichtsrecht) je bila
pojmovana kot osebni atribut monarha. Kako močna je bila v evangeli-
165
