Page 166 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 166
razgledi, vpogledi
polovici 19. stoletja zagovarjali tezo, da je deželni vladar »glavni dejav-
nik cerkvenega reda«, »najvišji škof« (summus episcopus), ki mu ne pri-
pada le nadzor, temveč tudi polnopravno soodločanje.
Na nadaljnji razvoj pa je močno vplival tudi slovaško-madžarski
cerkveni spor. Že z novo tolerančno politiko se je postavilo vprašanje
vključitve protestantskih cerkva v pravni okvir državnega reda. Kot iz-
hodišče iskanja rešitve je dobil pomembno mesto cerkveni red, ki ga je
sestavil Gottfried Scheidemantel (1739–1788), profesor fevdnega prava na
univerzi v Jeni, za potrebe protestantov na Poljskem, ki so dobili versko
svobodo z Varšavskim traktatom leta 1768. Po vzoru tega je dal tudi cesar
Jožef II. izdelati cerkveno ustavo (Kirchenverfassung), ki pa ni stopila v
veljavo. Vendar ta ni ostala brez pomena za nadaljnje iskanje rešitev, saj
je vsebovala kolegialistične prvine, ki so kasneje igrale pomembno vlo-
go. Za Ogrsko je bila pomembna sinoda v Pešti leta 1791, na kateri si je
»kyriarchia«, to je svetna oblast, utrdila nadvlado nad »hierarchia«, to je
duhovščino. Iz tega so izhajali nadaljnji konflikti, med drugimi tudi na-
cionalnopolitični, med slovaškimi protestantskimi duhovniki in mad
žarskimi patronatskimi gospodi.
V 19. stoletju je glede organiziranosti protestantskih cerkva po-
membno vlogo igralo vprašanje vzpostavitve vseavstrijske državne pro-
testantske cerkve (Reichskirche). Protestantizem v Habsburški monar-
hiji je bil v 19. stoletju razdeljen na različne cerkve. Na Ogrskem je po
letu 1848 obstajala težnja po združitvi protestantskih cerkva v okviru
ogrskega kraljestva in Sedmograške. To je pripeljalo do odpora na kon-
fesionalni in etnični podlagi pri slovaških luteranih (znotraj evange-
ličanske cerkve augsburške veroizpovedi na Ogrskem) in odpora sa-
mostojne luteranske ljudske cerkve (Volkskirche) sedmograških Sasov.
V času neoabsolutizma po zatrtju madžarskega upora so se težnje po
vzpostavitvi protestantske državne cerkve v Habsburški monarhiji kre-
pile. Dotlej samostojne luteranske in reformirane cerkve na Ogrskem in
Sedmograškem naj bi se združile s cerkvami augsburške in reformirane
veroizpovedi v Cislajtaniji (v Avstriji, na Češkem, Moravskem, v Šleziji,
Galiciji in Bukovini). Takšne pobude so prihajale predvsem s strani slo-
vaških luteranov, ki so v naslonitvi na dunajski centralizem videli zaščito
164
polovici 19. stoletja zagovarjali tezo, da je deželni vladar »glavni dejav-
nik cerkvenega reda«, »najvišji škof« (summus episcopus), ki mu ne pri-
pada le nadzor, temveč tudi polnopravno soodločanje.
Na nadaljnji razvoj pa je močno vplival tudi slovaško-madžarski
cerkveni spor. Že z novo tolerančno politiko se je postavilo vprašanje
vključitve protestantskih cerkva v pravni okvir državnega reda. Kot iz-
hodišče iskanja rešitve je dobil pomembno mesto cerkveni red, ki ga je
sestavil Gottfried Scheidemantel (1739–1788), profesor fevdnega prava na
univerzi v Jeni, za potrebe protestantov na Poljskem, ki so dobili versko
svobodo z Varšavskim traktatom leta 1768. Po vzoru tega je dal tudi cesar
Jožef II. izdelati cerkveno ustavo (Kirchenverfassung), ki pa ni stopila v
veljavo. Vendar ta ni ostala brez pomena za nadaljnje iskanje rešitev, saj
je vsebovala kolegialistične prvine, ki so kasneje igrale pomembno vlo-
go. Za Ogrsko je bila pomembna sinoda v Pešti leta 1791, na kateri si je
»kyriarchia«, to je svetna oblast, utrdila nadvlado nad »hierarchia«, to je
duhovščino. Iz tega so izhajali nadaljnji konflikti, med drugimi tudi na-
cionalnopolitični, med slovaškimi protestantskimi duhovniki in mad
žarskimi patronatskimi gospodi.
V 19. stoletju je glede organiziranosti protestantskih cerkva po-
membno vlogo igralo vprašanje vzpostavitve vseavstrijske državne pro-
testantske cerkve (Reichskirche). Protestantizem v Habsburški monar-
hiji je bil v 19. stoletju razdeljen na različne cerkve. Na Ogrskem je po
letu 1848 obstajala težnja po združitvi protestantskih cerkva v okviru
ogrskega kraljestva in Sedmograške. To je pripeljalo do odpora na kon-
fesionalni in etnični podlagi pri slovaških luteranih (znotraj evange-
ličanske cerkve augsburške veroizpovedi na Ogrskem) in odpora sa-
mostojne luteranske ljudske cerkve (Volkskirche) sedmograških Sasov.
V času neoabsolutizma po zatrtju madžarskega upora so se težnje po
vzpostavitvi protestantske državne cerkve v Habsburški monarhiji kre-
pile. Dotlej samostojne luteranske in reformirane cerkve na Ogrskem in
Sedmograškem naj bi se združile s cerkvami augsburške in reformirane
veroizpovedi v Cislajtaniji (v Avstriji, na Češkem, Moravskem, v Šleziji,
Galiciji in Bukovini). Takšne pobude so prihajale predvsem s strani slo-
vaških luteranov, ki so v naslonitvi na dunajski centralizem videli zaščito
164
