Page 169 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 169
vincenc rajšp
di v 150 skupnostih. »Tolerančna cerkev« je bila razdeljena v štiri super
intendature augsburške veroizpovedi (Notranja in Nižja Avstrija z dva-
indvajsetimi skupnostmi in s 33.415 člani, Gornja Avstrija z enajstimi
skupnostmi in s 15.683 člani, Češka s štirinajstimi skupnostmi in s 51.204
člani, Moravska z osemnajstimi skupnostmi in 32.663 člani ter superin-
tendenca augsburške in helvetske veroizpovedi Galicija-Bukovina (augs
burška 22 skupnosti in 27.491 članov; reformirana 1.876 članov), ki sta
ju vodila konzistorija na Dunaju (augsburške in reformirane veroizpo-
vedi) po »konzistorialni instrukciji« iz leta 1784. Predsedoval je skupni
konzistorialni predsednik, ki pa je do leta 1859 moral biti katoliške vere.
Avstrijska »tolerančna cerkev« ni bila v nikakršni organski povezanosti
s protestantizmom na Ogrskem in Sedmograškem. Tam naj bi bilo 1,6
milijona reformiranih in 840.000 luteranov. Cerkvi augsburške in refor-
mirane veroizpovedi sta bili 31. julija 1849 uradno združeni in sta odtlej
nastopali enotno. Konferenca superintendentov in zaupnih mož je po-
tekala istočasno kot konferenca katoliških škofov, za dosego mnenja o
»medsebojnih odnosih med državo in cerkvijo«.
Pri podlagah za izdelavo »cerkvene ustave« sta služila dva predlo-
ga, eden, ki je bil na kraljevo pobudo sprejet v Württembergu decemb
ra 1848, in drugi, ki so ga sprejeli teologi in juristi v Köthenu aprila
1848. Prvi je zagovarjal konzistorialno ureditev, ki se je imenovala tudi
kraljevi konzistorij, prednostni položaj (Vorrangstellung) pa je imela
duhovščina, medtem ko je drugi predvideval večjo cerkveno avtonomi-
jo in večjo vlogo laikov. Vodja te smeri je bil predikant v Trstu Steinacker,
ki je zahteval sklic sinode, ki bi izdelala načrt. Konzistorij augsburške ve-
roizpovedi je Steinackerjev predlog odločno zvrnil. Sigmund von Kéler,
direktor pisarne konzistorija, je izdelal drug predlog, ki se je naslanjal
na württemberškega, poudarjal pa je programatično povezavo med dr-
žavo in cerkvijo. Odpor proti sinodalni ureditvi je prihajal iz Koroške,
Štajerske in Gornje Avstrije.
Prosvetni minister grof Leo Thun (minister je postal 19. avgusta
1849 in to ostal do leta 1860) se je resno lotil pravne ureditve protestant-
ske cerkve augsburške in reformirane smeri, kar pa mu ni uspelo, za-
radi izključujočih se pogledov na ureditev znotraj teh cerkva. Naslednji
167
di v 150 skupnostih. »Tolerančna cerkev« je bila razdeljena v štiri super
intendature augsburške veroizpovedi (Notranja in Nižja Avstrija z dva-
indvajsetimi skupnostmi in s 33.415 člani, Gornja Avstrija z enajstimi
skupnostmi in s 15.683 člani, Češka s štirinajstimi skupnostmi in s 51.204
člani, Moravska z osemnajstimi skupnostmi in 32.663 člani ter superin-
tendenca augsburške in helvetske veroizpovedi Galicija-Bukovina (augs
burška 22 skupnosti in 27.491 članov; reformirana 1.876 članov), ki sta
ju vodila konzistorija na Dunaju (augsburške in reformirane veroizpo-
vedi) po »konzistorialni instrukciji« iz leta 1784. Predsedoval je skupni
konzistorialni predsednik, ki pa je do leta 1859 moral biti katoliške vere.
Avstrijska »tolerančna cerkev« ni bila v nikakršni organski povezanosti
s protestantizmom na Ogrskem in Sedmograškem. Tam naj bi bilo 1,6
milijona reformiranih in 840.000 luteranov. Cerkvi augsburške in refor-
mirane veroizpovedi sta bili 31. julija 1849 uradno združeni in sta odtlej
nastopali enotno. Konferenca superintendentov in zaupnih mož je po-
tekala istočasno kot konferenca katoliških škofov, za dosego mnenja o
»medsebojnih odnosih med državo in cerkvijo«.
Pri podlagah za izdelavo »cerkvene ustave« sta služila dva predlo-
ga, eden, ki je bil na kraljevo pobudo sprejet v Württembergu decemb
ra 1848, in drugi, ki so ga sprejeli teologi in juristi v Köthenu aprila
1848. Prvi je zagovarjal konzistorialno ureditev, ki se je imenovala tudi
kraljevi konzistorij, prednostni položaj (Vorrangstellung) pa je imela
duhovščina, medtem ko je drugi predvideval večjo cerkveno avtonomi-
jo in večjo vlogo laikov. Vodja te smeri je bil predikant v Trstu Steinacker,
ki je zahteval sklic sinode, ki bi izdelala načrt. Konzistorij augsburške ve-
roizpovedi je Steinackerjev predlog odločno zvrnil. Sigmund von Kéler,
direktor pisarne konzistorija, je izdelal drug predlog, ki se je naslanjal
na württemberškega, poudarjal pa je programatično povezavo med dr-
žavo in cerkvijo. Odpor proti sinodalni ureditvi je prihajal iz Koroške,
Štajerske in Gornje Avstrije.
Prosvetni minister grof Leo Thun (minister je postal 19. avgusta
1849 in to ostal do leta 1860) se je resno lotil pravne ureditve protestant-
ske cerkve augsburške in reformirane smeri, kar pa mu ni uspelo, za-
radi izključujočih se pogledov na ureditev znotraj teh cerkva. Naslednji
167
