Page 175 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 175
walter sparn
hiše; Saladin je v njegovem obrazu nenadoma razpoznal poteze svojega
izginulega brata in mu podaril življenje in svobodo. Dramatičnost dela je
torej v tem, da se v toku srečanja in pogovorov oseb ujamejo mnogi po-
samični, slučajni in raznovrstni dogodki ter se združijo v smiselno za-
poredje in celoto. Posledično se mora templjarski vitez odpovedati svoji
vroči ljubezni, saj se izkaže, da je ljubljena Reha njegova sestra; zato pa
se spet najde skupaj vsa družina in med »vsesplošnim objemanjem« –
kot se glasi Lessingovo napotilo režiserjem – zastor pade.
Dramatičnost dela pa se ne napaja le iz presenetljivega ujemanja oseb-
nih zgodb, ampak tudi iz značajev udeležencev, ki se pri tem razkrijejo.
Pri tem nikakor ne gre za čiste, le k dobremu stremeče duše, temveč za
»mešane značaje«, kot jih označuje Lessingov svojevrstni antropološki
realizem. Že na začetku derviš Al-Hafi opiše način vladanja plemenite-
ga Saladina kot »zelo redko prijaznega do ljudi« (I/3). V sami predsta-
vi je Saladin kaj malo plemenit, ko se pusti pregovoriti svoji sestri, da
naj Natanu odvzame posvojenko – in to zgolj iz radovednosti, kot se-
stra odkrito prizna! (IV/5) In to potem, ko je maloprej vneto soglašal z
Natanovo parabolo o prstanu, mu ponujal prijateljstvo in si pri njem spo-
sodil denar! (III/7) Vsekakor tudi Saladin ve, da »naša krepost ne nazad-
nje klije iz naših napak« (IV/4).
Tak »mešan značaj« je tudi templjarski vitez, ki bi v »navalu čustev,
v vrtincu neodločenosti« (kot se opravičuje) Natana skoraj izdal zlob-
nemu patriarhu. Natanu kot Judu ne zaupa in napačno razume njego-
vo toleranco vse do konca, ko še svojega krščanskega brata obsodi, pre-
den ga je sploh videl. Vsekakor sam prizna, da je »[…] mlad prismuk, ki
sploh sanjari le v dveh skrajnostih, stori pa zdaj preveč in zdaj prema-
lo« (V/5, 145).
Za »mešan značaj« imam tudi Dajo, Rehino krščansko varuško in
družabnico, ki jo Reha imenuje »dobra hudobna Daja« (V/6). Iz ljubez-
ni se muči s poskusi spreobračanja in v svoji vnemi izda celo Rehinega
posvojitelja Natana – zares mešan značaj torej, ki pa vendar prispeva svoj
delež k dobremu koncu zgodbe. Isto lahko rečemo za odvratnega patri-
arha, ki skuša zlobno soočiti Natana in samostanskega brata, a s tem
173
hiše; Saladin je v njegovem obrazu nenadoma razpoznal poteze svojega
izginulega brata in mu podaril življenje in svobodo. Dramatičnost dela je
torej v tem, da se v toku srečanja in pogovorov oseb ujamejo mnogi po-
samični, slučajni in raznovrstni dogodki ter se združijo v smiselno za-
poredje in celoto. Posledično se mora templjarski vitez odpovedati svoji
vroči ljubezni, saj se izkaže, da je ljubljena Reha njegova sestra; zato pa
se spet najde skupaj vsa družina in med »vsesplošnim objemanjem« –
kot se glasi Lessingovo napotilo režiserjem – zastor pade.
Dramatičnost dela pa se ne napaja le iz presenetljivega ujemanja oseb-
nih zgodb, ampak tudi iz značajev udeležencev, ki se pri tem razkrijejo.
Pri tem nikakor ne gre za čiste, le k dobremu stremeče duše, temveč za
»mešane značaje«, kot jih označuje Lessingov svojevrstni antropološki
realizem. Že na začetku derviš Al-Hafi opiše način vladanja plemenite-
ga Saladina kot »zelo redko prijaznega do ljudi« (I/3). V sami predsta-
vi je Saladin kaj malo plemenit, ko se pusti pregovoriti svoji sestri, da
naj Natanu odvzame posvojenko – in to zgolj iz radovednosti, kot se-
stra odkrito prizna! (IV/5) In to potem, ko je maloprej vneto soglašal z
Natanovo parabolo o prstanu, mu ponujal prijateljstvo in si pri njem spo-
sodil denar! (III/7) Vsekakor tudi Saladin ve, da »naša krepost ne nazad-
nje klije iz naših napak« (IV/4).
Tak »mešan značaj« je tudi templjarski vitez, ki bi v »navalu čustev,
v vrtincu neodločenosti« (kot se opravičuje) Natana skoraj izdal zlob-
nemu patriarhu. Natanu kot Judu ne zaupa in napačno razume njego-
vo toleranco vse do konca, ko še svojega krščanskega brata obsodi, pre-
den ga je sploh videl. Vsekakor sam prizna, da je »[…] mlad prismuk, ki
sploh sanjari le v dveh skrajnostih, stori pa zdaj preveč in zdaj prema-
lo« (V/5, 145).
Za »mešan značaj« imam tudi Dajo, Rehino krščansko varuško in
družabnico, ki jo Reha imenuje »dobra hudobna Daja« (V/6). Iz ljubez-
ni se muči s poskusi spreobračanja in v svoji vnemi izda celo Rehinega
posvojitelja Natana – zares mešan značaj torej, ki pa vendar prispeva svoj
delež k dobremu koncu zgodbe. Isto lahko rečemo za odvratnega patri-
arha, ki skuša zlobno soočiti Natana in samostanskega brata, a s tem
173
