Page 177 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 177
walter sparn
Koliko je Natan moder?
Lessingovo upodabljanje oseb, ki so obeležene z lastno preteklostjo,
in »mešanih značajev«, povezuje filozofsko koncepcijo individualnosti,
kakršno je razvil G. W. Leibniz s svojo Monadologijo (1714), z razvo-
jem empiričnega opazovanja korelacije telo-duša ter empirično psiho-
logijo,»izkustvenim dušeslovjem«, kasnejšega 18. stoletja. Zdi se, da lik
Natana ne sodi v tak kontekst, saj je videti kot idealen lik. Vendar to
ne drži. Tudi on je konkretna oseba, povezana z družbeno-političnimi
razmerami in razmerji, le da je v primerjavi z drugimi osebami bistve-
no bolj razvil svoj karakterni profil in svoje samorazumevanje. Za to
ponuja predstava dvojno razlago v drugem, še pomembnejšem, ključ-
nem prizoru: delno psihološko, delno pa religiozno prepričljivo. A o
tem kasneje.
Gledalec ima v začetku vtis, da religiozni nazori Natanu ne pome-
nijo dosti. Za svojo krščansko posvojenko Reho sicer najde krščansko
varuško, toda sam je ne vzgaja niti za kristjanko niti za Judinjo; usmer-
ja jo k odnosu do Boga, kakršnega naj bi imelo vsako razumno in od-
govorno bitje do stvarnika in ohranjevalca sveta. V tem Lessing oziro-
ma Natan soglaša z večino razsvetljencev. »Njemu odrekati je nočem
– hčerko, ki ustvarjena bila je in vzgojena, da kras bo vsaki hiši, vsaki
veri« (IV/7, 132). Zato Natan že na začetku ohladi Rehino preveč vneto
verovanje v angele, ki ga je projicirala v svojega viteškega rešitelja. Natan
njeno rešitev pripiše naravnemu toku dogajanja, a kljub temu vidi v tem
roko Božje previdnosti:
Kaj pa, bilo
bi le preveč naravno in vsakdanje,
če bi te morda rešil pravi templjar;
a naj zato bilo bi manjši čudež?
Največji čudež pa je v tem, da nam
resnično pravi čudeži lahko
postanejo vsakdanji, morajo. (I/2, 17)
175
Koliko je Natan moder?
Lessingovo upodabljanje oseb, ki so obeležene z lastno preteklostjo,
in »mešanih značajev«, povezuje filozofsko koncepcijo individualnosti,
kakršno je razvil G. W. Leibniz s svojo Monadologijo (1714), z razvo-
jem empiričnega opazovanja korelacije telo-duša ter empirično psiho-
logijo,»izkustvenim dušeslovjem«, kasnejšega 18. stoletja. Zdi se, da lik
Natana ne sodi v tak kontekst, saj je videti kot idealen lik. Vendar to
ne drži. Tudi on je konkretna oseba, povezana z družbeno-političnimi
razmerami in razmerji, le da je v primerjavi z drugimi osebami bistve-
no bolj razvil svoj karakterni profil in svoje samorazumevanje. Za to
ponuja predstava dvojno razlago v drugem, še pomembnejšem, ključ-
nem prizoru: delno psihološko, delno pa religiozno prepričljivo. A o
tem kasneje.
Gledalec ima v začetku vtis, da religiozni nazori Natanu ne pome-
nijo dosti. Za svojo krščansko posvojenko Reho sicer najde krščansko
varuško, toda sam je ne vzgaja niti za kristjanko niti za Judinjo; usmer-
ja jo k odnosu do Boga, kakršnega naj bi imelo vsako razumno in od-
govorno bitje do stvarnika in ohranjevalca sveta. V tem Lessing oziro-
ma Natan soglaša z večino razsvetljencev. »Njemu odrekati je nočem
– hčerko, ki ustvarjena bila je in vzgojena, da kras bo vsaki hiši, vsaki
veri« (IV/7, 132). Zato Natan že na začetku ohladi Rehino preveč vneto
verovanje v angele, ki ga je projicirala v svojega viteškega rešitelja. Natan
njeno rešitev pripiše naravnemu toku dogajanja, a kljub temu vidi v tem
roko Božje previdnosti:
Kaj pa, bilo
bi le preveč naravno in vsakdanje,
če bi te morda rešil pravi templjar;
a naj zato bilo bi manjši čudež?
Največji čudež pa je v tem, da nam
resnično pravi čudeži lahko
postanejo vsakdanji, morajo. (I/2, 17)
175
