Page 176 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 176
razgledi, vpogledi
doseže, da se razjasnijo dejanska družinska razmerja udeleženih. Celo
Natan končno vzdihne: »[H]vala patriarhu« (V/5).
Lessing v Natanu predstavlja konkretne ljudi, ne utelešenj vzviše-
nih idealov, ki bi jih ne zmogli posnemati; ljudi, kot sva jaz in ti, ki niti
samih sebe ne razumejo in poznajo v celoti in ki se ne zmorejo docela
izogniti prepletu svojih moči in šibkosti; ljudi, ki torej niso in ne mo-
rejo biti povsem svobodni. Temu je po Lessingu tako iz dveh razlogov.
Najprej zato, ker osebe v gledališkem komadu ne začenjajo iz nič, am-
pak že nosijo s seboj pečat izkušenj iz otroštva in mladosti; te so poto-
nile v podzavest, a pogosto vplivajo na njihov pogled na zunanji svet in
odnos do njega. Take v duši speče podobe pridejo do izraza predvsem v
srečanjih med templjarjem, Reho in Saladinom ( na primer IV/3). Poleg
tega pa odnose med osebami, še posebej ljubezenske, spremljajo moč-
na čustva, kolikor sploh ne koreninijo v njih. Lessing postavlja na sce-
no vso lestvico očetovskih, materinskih, bratskih in sestrskih ljubezni,
erotično ljubezen, ljubezen do bližnjega, do človeka in Boga. V enem
od dveh ključnih prizorov, v pripovedi o paraboli s prstanom/prsta-
ni2, je religiozna tradicija utemeljena z ljubeznijo med starši in otroci:
Ne temelje vse tri na zgodovini,
napisani ali le sporočeni?
Jih ne sprejemamo samo na vero
in na zaupanje?
Morda ni res?
In kdo nam zbuja najmanj dvomov, komu
zaupamo in verjamemo? Ne svojim,
ki njihova smo kri in so nam
od mladih nog dokazovali svojo
ljubezen? Njim, ki so slepili nas,
če biti zaslepljen bilo je dobro?
Kako očetom svojim naj verjamem
manj kakor svojim ti? (III/7, 89)
2 Parabolo o prstanu na kratko povzema zadnji citat iz Natana na koncu predavanja.
174
doseže, da se razjasnijo dejanska družinska razmerja udeleženih. Celo
Natan končno vzdihne: »[H]vala patriarhu« (V/5).
Lessing v Natanu predstavlja konkretne ljudi, ne utelešenj vzviše-
nih idealov, ki bi jih ne zmogli posnemati; ljudi, kot sva jaz in ti, ki niti
samih sebe ne razumejo in poznajo v celoti in ki se ne zmorejo docela
izogniti prepletu svojih moči in šibkosti; ljudi, ki torej niso in ne mo-
rejo biti povsem svobodni. Temu je po Lessingu tako iz dveh razlogov.
Najprej zato, ker osebe v gledališkem komadu ne začenjajo iz nič, am-
pak že nosijo s seboj pečat izkušenj iz otroštva in mladosti; te so poto-
nile v podzavest, a pogosto vplivajo na njihov pogled na zunanji svet in
odnos do njega. Take v duši speče podobe pridejo do izraza predvsem v
srečanjih med templjarjem, Reho in Saladinom ( na primer IV/3). Poleg
tega pa odnose med osebami, še posebej ljubezenske, spremljajo moč-
na čustva, kolikor sploh ne koreninijo v njih. Lessing postavlja na sce-
no vso lestvico očetovskih, materinskih, bratskih in sestrskih ljubezni,
erotično ljubezen, ljubezen do bližnjega, do človeka in Boga. V enem
od dveh ključnih prizorov, v pripovedi o paraboli s prstanom/prsta-
ni2, je religiozna tradicija utemeljena z ljubeznijo med starši in otroci:
Ne temelje vse tri na zgodovini,
napisani ali le sporočeni?
Jih ne sprejemamo samo na vero
in na zaupanje?
Morda ni res?
In kdo nam zbuja najmanj dvomov, komu
zaupamo in verjamemo? Ne svojim,
ki njihova smo kri in so nam
od mladih nog dokazovali svojo
ljubezen? Njim, ki so slepili nas,
če biti zaslepljen bilo je dobro?
Kako očetom svojim naj verjamem
manj kakor svojim ti? (III/7, 89)
2 Parabolo o prstanu na kratko povzema zadnji citat iz Natana na koncu predavanja.
174
