Page 181 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 181
walter sparn
no njegovo življenje, gotovo pa njegov družbeni položaj. V času njegove-
ga objavljanja tako imenovanih Wolfenbüttelskih fragmentov in ostrega
publicističnega spora z zelo učenim, a tudi zelo reakcionarnim, teologom
J. M. Goetzejem so mu ukinili dotedanjo oprostitev od cenzure, pred
d ržavnim sodiščem pa proti njemu pripravljali proces zaradi blasfemije.
Taki procesi so bili takrat na primer proti Johannu Lorenzu Schmidtu
zaradi njegove Wertheimske Biblije in proti Carlu Friedrichu Bahrdtu
zaradi njegovega prav tako racionalističnega prevoda Nove zaveze.
Wolfenbüttelski fragmenti so bili izvlečki iz radikalne kritike krščanstva,
v kateri je avtor (Samuel Hermann Reimarus) zelo konsekventno zago-
varjal deistično religijo razuma [Vernunftreligion] in razglašal, da je tako
imenovana »avtoriteta razodetja« nekaj nerazumnega in utemeljenega v
prevari. Z objavo take kritike je Lessing spodkopaval še vedno obstoječo
zvezo »trona in oltarja«, politične oblasti in konfesionalnega krščanstva.
V Natanu predstavlja to zvezo patriarh, ki ga Lessing prikaže kot zelo
nesimpatičnega. Na Dunaju, kjer je bil sedež državnega sodišča, je bila
predstava Natana prepovedana. Po logiki takratne netolerance je bilo
to povsem dosledno, saj je Lessing javno govoril na svoji »stari prižni-
ci«, kot je sam imenoval gledališče.
V Natanu je revolucionarno kritiko Wolfenbüttelskih fragmentov
uporabil produktivno za nič manj revolucionaren zagovor odprave zve-
ze med državo in eno samo in edino religijo – tisto, ki je bila pač vsa-
kokrat šteta za pravo – v prid medsebojne, kar pomeni tudi državne,
tolerance treh monoteističnih religij. To je namreč sporočilo parabole o
prstanu/prstanih, ki jo je Lessing povzel iz starejših virov, jo modificiral
in postavil v središče svojega gledališkega dela. Kako drugačen in izzi-
valen je bil ta pledoaje v dotedanjih in takratnih razmerah, lahko uvidi-
mo, če ga primerjamo s filozofsko disertacijo njegovega deda Theophila,
ki ga je naš Lessing še osebno poznal. Filozofsko-pravno besedilo De re-
ligionum toleratia Theophila Lessinga iz leta 1699 namreč dokazuje, da
lahko oblast kot javni kult (!) tolerira samo eno konfesijo in religijo; ne-
izogibnih kompromisov in odstopanj, ki jih zahtevajo politični in eko-
nomski razlogi [na primer tuji trgovci v državi], ni mogoče načelno ure-
diti, ampak jih je treba dopuščati in držati v ozkih mejah zgolj s politično
179
no njegovo življenje, gotovo pa njegov družbeni položaj. V času njegove-
ga objavljanja tako imenovanih Wolfenbüttelskih fragmentov in ostrega
publicističnega spora z zelo učenim, a tudi zelo reakcionarnim, teologom
J. M. Goetzejem so mu ukinili dotedanjo oprostitev od cenzure, pred
d ržavnim sodiščem pa proti njemu pripravljali proces zaradi blasfemije.
Taki procesi so bili takrat na primer proti Johannu Lorenzu Schmidtu
zaradi njegove Wertheimske Biblije in proti Carlu Friedrichu Bahrdtu
zaradi njegovega prav tako racionalističnega prevoda Nove zaveze.
Wolfenbüttelski fragmenti so bili izvlečki iz radikalne kritike krščanstva,
v kateri je avtor (Samuel Hermann Reimarus) zelo konsekventno zago-
varjal deistično religijo razuma [Vernunftreligion] in razglašal, da je tako
imenovana »avtoriteta razodetja« nekaj nerazumnega in utemeljenega v
prevari. Z objavo take kritike je Lessing spodkopaval še vedno obstoječo
zvezo »trona in oltarja«, politične oblasti in konfesionalnega krščanstva.
V Natanu predstavlja to zvezo patriarh, ki ga Lessing prikaže kot zelo
nesimpatičnega. Na Dunaju, kjer je bil sedež državnega sodišča, je bila
predstava Natana prepovedana. Po logiki takratne netolerance je bilo
to povsem dosledno, saj je Lessing javno govoril na svoji »stari prižni-
ci«, kot je sam imenoval gledališče.
V Natanu je revolucionarno kritiko Wolfenbüttelskih fragmentov
uporabil produktivno za nič manj revolucionaren zagovor odprave zve-
ze med državo in eno samo in edino religijo – tisto, ki je bila pač vsa-
kokrat šteta za pravo – v prid medsebojne, kar pomeni tudi državne,
tolerance treh monoteističnih religij. To je namreč sporočilo parabole o
prstanu/prstanih, ki jo je Lessing povzel iz starejših virov, jo modificiral
in postavil v središče svojega gledališkega dela. Kako drugačen in izzi-
valen je bil ta pledoaje v dotedanjih in takratnih razmerah, lahko uvidi-
mo, če ga primerjamo s filozofsko disertacijo njegovega deda Theophila,
ki ga je naš Lessing še osebno poznal. Filozofsko-pravno besedilo De re-
ligionum toleratia Theophila Lessinga iz leta 1699 namreč dokazuje, da
lahko oblast kot javni kult (!) tolerira samo eno konfesijo in religijo; ne-
izogibnih kompromisov in odstopanj, ki jih zahtevajo politični in eko-
nomski razlogi [na primer tuji trgovci v državi], ni mogoče načelno ure-
diti, ampak jih je treba dopuščati in držati v ozkih mejah zgolj s politično
179
