Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 182
razgledi, vpogledi
modrostjo. To v temelju netolerantno stališče je bilo sicer v praks i kma-
lu preseženo. S sprejemom francoskih hugenotov po letu 1685 [ko so ti
po ukinitvi tako imenovanega Nantskega edikta množično zapušča-
li Francijo] so v sicer luteranski severni Nemčiji nastala območja z dve-
ma javnima kultoma, s sprejemom katoličanov v zgodnjem 18. stoletju
pa tudi taka s tremi.
Vnuk Lessing je šel še dlje od tega, ko je politično dejanskost predsta-
vil tudi kot religiozno zaželeno normo. Vsekakor ni šel tako daleč, da bi
se odpovedal tudi staremu temeljnemu načelu, po katerem je religija ve-
zivo, »kit«, vsake družbe (vinculum societatis); ni mu šlo za toleranco v
smislu sekularizma (ki religijo negira), ki ga je nekaj let kasneje uvelja-
vila francoska revolucija (in je bil v Franciji leta 1905 tudi državnoprav-
no etabliran). Pomesti religijo pod javno preprogo je bilo zanj tudi poli-
tično nemodro: za Lessinga je boljša državna toleranca vseh religij, ki so
moralno resne (danes bi rekli: ki spoštujejo človekove pravice) in ki se
kot religije medsebojno spoštujejo. Le redko je bilo opaženo, da središč-
na parabola o prstanu/prstanih izključuje zanikujoče izrinjanje religij
iz javnosti. Dragi kamen na prstanu je bil namreč opal; ta pa v herme-
tično-alkimistični tradiciji, ki jo je Lessing še dobro poznal, simbolizira
Božjo milost. Opal naj bi torej sporočal: nosilci tega prstana delajo dob-
ro v zvezi z Božjo milostjo.
Beseda »milost« me navaja k še enemu opozorilu. Parabola o prsta-
nu/prstanih vzbuja simpatije, ker dogmatski spor med religijami pre
tvarja v moralno tekmovanje med njimi. Ta preobrazba vsebuje polemič-
ne poante, ki so neposredno povezane z današnjo temo. Prva poanta bi
bila, da ni Božja milost tista, ki podpira človeške nosilce prstana, temveč
obratno: prstanu daje moč človekovo hotenje, da bo vztrajal v dobrem,
da bo kljub vsemu delal dobro! Druga poanta je, da se je prvotni prstan
verjetno sploh izgubil, kar pomeni, da nobena od treh religij nima mož-
nosti, da bi se teoretsko dokazala kot edina povezana s pravim, prvot-
nim, prstanom. V Vzgoji človeškega rodu Lessing to možnost še pripisuje
k rščanstvu, v Natanu pa gre za moralno tekmovanje religij pod enakimi
pogoji za vse. Če tega ne sprejmejo, ampak ostajajo dogmatično in mo-
ralično samozadovoljne in pasivne, so »prevarane prevarantke« (IV/7).
180
modrostjo. To v temelju netolerantno stališče je bilo sicer v praks i kma-
lu preseženo. S sprejemom francoskih hugenotov po letu 1685 [ko so ti
po ukinitvi tako imenovanega Nantskega edikta množično zapušča-
li Francijo] so v sicer luteranski severni Nemčiji nastala območja z dve-
ma javnima kultoma, s sprejemom katoličanov v zgodnjem 18. stoletju
pa tudi taka s tremi.
Vnuk Lessing je šel še dlje od tega, ko je politično dejanskost predsta-
vil tudi kot religiozno zaželeno normo. Vsekakor ni šel tako daleč, da bi
se odpovedal tudi staremu temeljnemu načelu, po katerem je religija ve-
zivo, »kit«, vsake družbe (vinculum societatis); ni mu šlo za toleranco v
smislu sekularizma (ki religijo negira), ki ga je nekaj let kasneje uvelja-
vila francoska revolucija (in je bil v Franciji leta 1905 tudi državnoprav-
no etabliran). Pomesti religijo pod javno preprogo je bilo zanj tudi poli-
tično nemodro: za Lessinga je boljša državna toleranca vseh religij, ki so
moralno resne (danes bi rekli: ki spoštujejo človekove pravice) in ki se
kot religije medsebojno spoštujejo. Le redko je bilo opaženo, da središč-
na parabola o prstanu/prstanih izključuje zanikujoče izrinjanje religij
iz javnosti. Dragi kamen na prstanu je bil namreč opal; ta pa v herme-
tično-alkimistični tradiciji, ki jo je Lessing še dobro poznal, simbolizira
Božjo milost. Opal naj bi torej sporočal: nosilci tega prstana delajo dob-
ro v zvezi z Božjo milostjo.
Beseda »milost« me navaja k še enemu opozorilu. Parabola o prsta-
nu/prstanih vzbuja simpatije, ker dogmatski spor med religijami pre
tvarja v moralno tekmovanje med njimi. Ta preobrazba vsebuje polemič-
ne poante, ki so neposredno povezane z današnjo temo. Prva poanta bi
bila, da ni Božja milost tista, ki podpira človeške nosilce prstana, temveč
obratno: prstanu daje moč človekovo hotenje, da bo vztrajal v dobrem,
da bo kljub vsemu delal dobro! Druga poanta je, da se je prvotni prstan
verjetno sploh izgubil, kar pomeni, da nobena od treh religij nima mož-
nosti, da bi se teoretsko dokazala kot edina povezana s pravim, prvot-
nim, prstanom. V Vzgoji človeškega rodu Lessing to možnost še pripisuje
k rščanstvu, v Natanu pa gre za moralno tekmovanje religij pod enakimi
pogoji za vse. Če tega ne sprejmejo, ampak ostajajo dogmatično in mo-
ralično samozadovoljne in pasivne, so »prevarane prevarantke« (IV/7).
180
