Page 184 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 184
razgledi, vpogledi
njega (iz razlogov zunaj njega), to še ni dejanska toleranca, ni toleran-
ca, ki spoštuje vrednote drugih dveh. Potrebna je toleranca iz (lastne)
vere! Toleranca iz vere vsekakor tudi danes ni samoumevna, tudi med
kristjani ne. Toda prav taka toleranca je in ostaja naloga tiste svobode in
odgovornosti, ki ju je Modri Natan tako prepričljivo predstavil na odru.
Dodatek
[iz avtorjevega razmišljanja o (ne)toleranci pri Luthru]3
Toleranca v smislu priznanja in spoštovanja tuje religioznosti ni plau
zibilna, ni verodostojna, če si kristjani prizadevajo, da bi bili tolerantni
kljub svojemu krščanskemu verovanju, mimo njega ali brez njega. Zares
je utemeljena le, če je utemeljena iz našega verovanja v Kristusa. Kljub
svoji lastni netoleranci (in netoleranci njegovega časa) nam daje Luther
za tako toleranco dvojno utemeljitev: 1. v razlikovanju med lumen gra-
tiae kot prostorom našega vedenja in lumen gloriae4; 2. v veri v dejavno
navzočnost Jezusa Kristusa »na desnici Boga Očeta«, to je v vsem sve-
3 Glej tudi Walter Spam, »Luthrova nestrpnost in evangeličanska zapoved strpno
sti,« Stati inu obstati 10, št. 19-20 (2014): 160–66.
4 Po Luthru lumen gratiae, luč milosti, dana ljudem z Božjim razodetjem, omogoča
spoznati, da ljudje nismo zmožni spoznati celovite Božje resnice in pravičnosti; ta
bo razodeta/razkrita šele ob koncu časov v lumen gloriae, v luči Božje slave. Luther
v polemiki z Erazmom v spisu »O usužnjeni volji« razlikuje »luč narave, luč milo
sti in luč slave« in razliko takole ilustrira: »V luči narave je nerešljivo, kako bi bilo
pravično, da dober človek trpi, slabemu pa gre dobro. Toda to reši luč milosti [ki
pokaže, da človeku nič ne pomaga, če si pridobi ves svet, a pogubi svojo dušo]. V
luči slednje je nerešljivo, kako more Bog obsoditi nekoga, ki s svojimi lastnimi si-
lami ne more drugače, kot da greši in je kriv. Tako luč narave kot luč milosti nare-
kujeta, da ni krivde pri nesrečnem človeku, marveč pri krivičnem Bogu, saj ne mo-
reta drugače soditi o Bogu, ki okrona brezbožnega človeka zastonj, ne da bi imel
kaj zaslug, drugega pa […] obsodi, čeprav je morda manj ali vsaj ni bolj brezbo-
žen. Toda luč slave narekuje drugače in bo tedaj pokazala, da je Božja pravičnost
nadvse pravična in jasna, čeravno je pravičnost njegove presoje za zdaj nedoum-
ljiva. Do tedaj moramo to verovati […]«. (Martin Luther, Izbrani spisi, prevedla
Nada Grošelj (Ljubljana: Nova revija, 2001), 449–50.)
182
njega (iz razlogov zunaj njega), to še ni dejanska toleranca, ni toleran-
ca, ki spoštuje vrednote drugih dveh. Potrebna je toleranca iz (lastne)
vere! Toleranca iz vere vsekakor tudi danes ni samoumevna, tudi med
kristjani ne. Toda prav taka toleranca je in ostaja naloga tiste svobode in
odgovornosti, ki ju je Modri Natan tako prepričljivo predstavil na odru.
Dodatek
[iz avtorjevega razmišljanja o (ne)toleranci pri Luthru]3
Toleranca v smislu priznanja in spoštovanja tuje religioznosti ni plau
zibilna, ni verodostojna, če si kristjani prizadevajo, da bi bili tolerantni
kljub svojemu krščanskemu verovanju, mimo njega ali brez njega. Zares
je utemeljena le, če je utemeljena iz našega verovanja v Kristusa. Kljub
svoji lastni netoleranci (in netoleranci njegovega časa) nam daje Luther
za tako toleranco dvojno utemeljitev: 1. v razlikovanju med lumen gra-
tiae kot prostorom našega vedenja in lumen gloriae4; 2. v veri v dejavno
navzočnost Jezusa Kristusa »na desnici Boga Očeta«, to je v vsem sve-
3 Glej tudi Walter Spam, »Luthrova nestrpnost in evangeličanska zapoved strpno
sti,« Stati inu obstati 10, št. 19-20 (2014): 160–66.
4 Po Luthru lumen gratiae, luč milosti, dana ljudem z Božjim razodetjem, omogoča
spoznati, da ljudje nismo zmožni spoznati celovite Božje resnice in pravičnosti; ta
bo razodeta/razkrita šele ob koncu časov v lumen gloriae, v luči Božje slave. Luther
v polemiki z Erazmom v spisu »O usužnjeni volji« razlikuje »luč narave, luč milo
sti in luč slave« in razliko takole ilustrira: »V luči narave je nerešljivo, kako bi bilo
pravično, da dober človek trpi, slabemu pa gre dobro. Toda to reši luč milosti [ki
pokaže, da človeku nič ne pomaga, če si pridobi ves svet, a pogubi svojo dušo]. V
luči slednje je nerešljivo, kako more Bog obsoditi nekoga, ki s svojimi lastnimi si-
lami ne more drugače, kot da greši in je kriv. Tako luč narave kot luč milosti nare-
kujeta, da ni krivde pri nesrečnem človeku, marveč pri krivičnem Bogu, saj ne mo-
reta drugače soditi o Bogu, ki okrona brezbožnega človeka zastonj, ne da bi imel
kaj zaslug, drugega pa […] obsodi, čeprav je morda manj ali vsaj ni bolj brezbo-
žen. Toda luč slave narekuje drugače in bo tedaj pokazala, da je Božja pravičnost
nadvse pravična in jasna, čeravno je pravičnost njegove presoje za zdaj nedoum-
ljiva. Do tedaj moramo to verovati […]«. (Martin Luther, Izbrani spisi, prevedla
Nada Grošelj (Ljubljana: Nova revija, 2001), 449–50.)
182
