Page 183 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 183
walter sparn
Lessing tu kombinira parabolo o prstanu/prstanih s staro – v novejšem
času tudi literarno uveljavljeno – temo o treh prevarantih: vsi trije usta-
novitelji religij, Mojzes, Jezus in Mohamed, naj bi bili prevaranti. Toda
pozor: Lessing sam to očita samo njihovim navideznim privržencem!
Tretja poanta bi bila, da Lessing konsekutivno zvezo milosti in vere
(ki daje potem motiv in usmeritev ljubezni do bližnjega) prevede v med-
sebojno oplajanje milosti in ljubezni. S tem postane brezpredmetna vsa
soteoriologija, vsa dramatika greha in odrešenja, ki jo je Lessingovo lute-
ransko poreklo tako negovalo. Kristusa-odrešenika je zasenčil »dobri
človek« Jezus (II/1), »prvi zanesljivi, praktični učitelj nesmrtnosti«, kot
ga opredeli Lessing v Vzgoji človeškega rodu (1780, § 58). Takole predsta-
vi središčno parabolo o prstanu/prstanih in njen poduk:
Vsak izmed vas ima očetov prstan.
Zato verjemi vsak, da pravi je
njegov. Morda da oče ni več hotel
prenašati enega prstana
tiranstva v svoji hiši! In gotovo
vas ljubil je vse tri in vas enako
ljubil; zato ni maral prizadeti
dveh, da bi enemu ugodil. Dajte!
Predajte vsak se svoji nepodkupni
ljubezni, ki predsodkov ne pozna.
Vsak prizadevaj si, kakor za stavo
dokazati moč kamna v prstanu
in bodi moči tej s krotkostjo, z milo
spravljivostjo in dobrodelnostjo
in srčno vdanostjo namene Božje – v pomoč! (III/7,91)
Problem teh poant ni toliko njihova dogmatična nepravovernost kot
to, da puščajo neodgovorjeno vprašanje, kako utemeljiti medreligijsko
toleranco znotraj vsake religije, iz nje same. Taka notranja utemeljitev
pa je nujna: če druga dva načina verovanja toleriram kljub svojemu ju-
dovskemu ali krščanskemu ali muslimanskemu prepričanju ali mimo
181
Lessing tu kombinira parabolo o prstanu/prstanih s staro – v novejšem
času tudi literarno uveljavljeno – temo o treh prevarantih: vsi trije usta-
novitelji religij, Mojzes, Jezus in Mohamed, naj bi bili prevaranti. Toda
pozor: Lessing sam to očita samo njihovim navideznim privržencem!
Tretja poanta bi bila, da Lessing konsekutivno zvezo milosti in vere
(ki daje potem motiv in usmeritev ljubezni do bližnjega) prevede v med-
sebojno oplajanje milosti in ljubezni. S tem postane brezpredmetna vsa
soteoriologija, vsa dramatika greha in odrešenja, ki jo je Lessingovo lute-
ransko poreklo tako negovalo. Kristusa-odrešenika je zasenčil »dobri
človek« Jezus (II/1), »prvi zanesljivi, praktični učitelj nesmrtnosti«, kot
ga opredeli Lessing v Vzgoji človeškega rodu (1780, § 58). Takole predsta-
vi središčno parabolo o prstanu/prstanih in njen poduk:
Vsak izmed vas ima očetov prstan.
Zato verjemi vsak, da pravi je
njegov. Morda da oče ni več hotel
prenašati enega prstana
tiranstva v svoji hiši! In gotovo
vas ljubil je vse tri in vas enako
ljubil; zato ni maral prizadeti
dveh, da bi enemu ugodil. Dajte!
Predajte vsak se svoji nepodkupni
ljubezni, ki predsodkov ne pozna.
Vsak prizadevaj si, kakor za stavo
dokazati moč kamna v prstanu
in bodi moči tej s krotkostjo, z milo
spravljivostjo in dobrodelnostjo
in srčno vdanostjo namene Božje – v pomoč! (III/7,91)
Problem teh poant ni toliko njihova dogmatična nepravovernost kot
to, da puščajo neodgovorjeno vprašanje, kako utemeljiti medreligijsko
toleranco znotraj vsake religije, iz nje same. Taka notranja utemeljitev
pa je nujna: če druga dva načina verovanja toleriram kljub svojemu ju-
dovskemu ali krščanskemu ali muslimanskemu prepričanju ali mimo
181
