Page 80 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 80
razprave, študije
telektualni prelom predstavlja zato zanj leto 1543 in študij na znameni-
ti latinski šoli nemškega humanista in šolnika Valentina Trotzendorfa
(Friedlanda, 1490–1556) v šlezijskem Goldbergu (Aureus Mons, Aurum,
danes Złotoryja). Trotzendorf je slovel kot poznavalec grščine in izbru-
šen novolatinski humanist, z obzorji reformacije pa se je srečal že 1518.,
ko se je v Wittenbergu pod Luthrovim in Melanchthonovim vodstvom
posvetil teologiji ter se pri Matthäusu Hadrianu naučil hebrejščine. Med
drugim je bil tudi med študenti, ki so Luthra poleti 1519 spremili na leip
ziško disputacijo z Andreasom Karlstadtom in Johannesom Eckom, si-
cer pa je bil njegov vzornik Melanchthon (Meister 1894, 661).
Jan Blahoslav se je tako pri Trotzendorfu oblikoval v smeri, ki je bila
za češkobratske duhovnike dotlej komaj misljiva: njegovo delovanje je
namreč temeljilo na humanistični izobrazbi v latinskem jeziku, ki je bil
tedaj temeljni komunikacijski kod učene kulture – zlasti znanosti, šol-
stva na univerzah in diplomacije (predvsem cerkvene), znatno manj pa
deželne uprave. Ker je humanistično izobrazbo povezoval z avtentično
vnemo za evangelij in z vero, ki da naj se po njegovem kaže v vsakdan
jem pobožnem krščanskem življenju (Říčan 1951, 49), izbrušeni huma-
nistični slog pa z retorično zmožnostjo in s prodornostjo reformiranega
teologa ter biblicista, je tako poosebljal tisto, kar češki brati do njega ali
sploh niso niti poskušali, ker so verskemu zanosu dajali prednost pred
izobraženostjo, ali pa so zmogli le posamezniki, in še ti le z znatnim
naporom in težavo – uravnovesiti fides ter intellectus pod isto streho.
Zadržanje ključnih škofov je bilo namreč zastran duhovniške izobrazbe
bolj ali manj odklonilno (Lukáš Pražský), kar je po stiku s češkimi brati
takoj opazil tudi Martin Luther (Vinkler 2018, 84), ali pa indiferentno,
npr. pri škofu Janu Avgusti, ki svojih komolcev ni kaj prida obrusil na
šolskih klopeh in je lastno razmišljanje naslanjal predvsem na »zdravo
pamet« in izkušnje, ki si jih je pridobil kot obrtnik – klobučar.
Blahoslav se je kot krščanski humanist torej občutno razlikoval od
svojih predhodnikov. Želel je, da bi se vera v Odrešenika in pobožnost
harmonično družili z najboljšo izobrazbo, ki jo je tedanja doba mogla
dati kristjanu. Njegov koncept krščanskega humanizma je v ospredje
stavil učenega kristjana, ki ima nalogo, da svoj razum in zmožnosti ves
78
telektualni prelom predstavlja zato zanj leto 1543 in študij na znameni-
ti latinski šoli nemškega humanista in šolnika Valentina Trotzendorfa
(Friedlanda, 1490–1556) v šlezijskem Goldbergu (Aureus Mons, Aurum,
danes Złotoryja). Trotzendorf je slovel kot poznavalec grščine in izbru-
šen novolatinski humanist, z obzorji reformacije pa se je srečal že 1518.,
ko se je v Wittenbergu pod Luthrovim in Melanchthonovim vodstvom
posvetil teologiji ter se pri Matthäusu Hadrianu naučil hebrejščine. Med
drugim je bil tudi med študenti, ki so Luthra poleti 1519 spremili na leip
ziško disputacijo z Andreasom Karlstadtom in Johannesom Eckom, si-
cer pa je bil njegov vzornik Melanchthon (Meister 1894, 661).
Jan Blahoslav se je tako pri Trotzendorfu oblikoval v smeri, ki je bila
za češkobratske duhovnike dotlej komaj misljiva: njegovo delovanje je
namreč temeljilo na humanistični izobrazbi v latinskem jeziku, ki je bil
tedaj temeljni komunikacijski kod učene kulture – zlasti znanosti, šol-
stva na univerzah in diplomacije (predvsem cerkvene), znatno manj pa
deželne uprave. Ker je humanistično izobrazbo povezoval z avtentično
vnemo za evangelij in z vero, ki da naj se po njegovem kaže v vsakdan
jem pobožnem krščanskem življenju (Říčan 1951, 49), izbrušeni huma-
nistični slog pa z retorično zmožnostjo in s prodornostjo reformiranega
teologa ter biblicista, je tako poosebljal tisto, kar češki brati do njega ali
sploh niso niti poskušali, ker so verskemu zanosu dajali prednost pred
izobraženostjo, ali pa so zmogli le posamezniki, in še ti le z znatnim
naporom in težavo – uravnovesiti fides ter intellectus pod isto streho.
Zadržanje ključnih škofov je bilo namreč zastran duhovniške izobrazbe
bolj ali manj odklonilno (Lukáš Pražský), kar je po stiku s češkimi brati
takoj opazil tudi Martin Luther (Vinkler 2018, 84), ali pa indiferentno,
npr. pri škofu Janu Avgusti, ki svojih komolcev ni kaj prida obrusil na
šolskih klopeh in je lastno razmišljanje naslanjal predvsem na »zdravo
pamet« in izkušnje, ki si jih je pridobil kot obrtnik – klobučar.
Blahoslav se je kot krščanski humanist torej občutno razlikoval od
svojih predhodnikov. Želel je, da bi se vera v Odrešenika in pobožnost
harmonično družili z najboljšo izobrazbo, ki jo je tedanja doba mogla
dati kristjanu. Njegov koncept krščanskega humanizma je v ospredje
stavil učenega kristjana, ki ima nalogo, da svoj razum in zmožnosti ves
78
