Page 82 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 82
razprave, študije
Oboje je skupaj z verskim fundamentalizmom v majhnih reformiranih
verskih skupnostih Srednje Evrope vse od njihovega nastanka – zaradi
vzpostavljanja identitete ter identifikacije na podlagi različnosti in raz-
likovalnosti od/do večjih cerkva, npr. rimske – morda celo neobhodni
strukturni pojav, ki lahko v nekem zgodovinskem trenutku dobi pro-
tiutež le z vrhunskim intelektualcem ali z intelektualno vsaj s skrajno
radovednim superintendentom ali škofom na čelu take cerkve.
Za kontrastivno primerjavo, ki, kot se zdi, potrjuje zapisano, kaže
vzeti »cerkev slovenskega jezika« v 16. stoletju. V njej se sistematični in
sistemski odpor zoper intelektualni obskurantizem razodeva predvsem
skozi Trubarjevo kontinuirano programsko prizadevanje za izobrazbo
krščanske gmajne, ki ga ni označevala negativna, temveč pozitivna se-
lekcija duhovniškega naraščaja. Trubar je namreč, četudi sam ni bil uni-
verzitetno izšolan teolog, pač pa v pretežni meri samouk, sistematično
skrbel za najkvalitetnejše šolanje novih »mladic« cerkve, kot jih je ime-
noval. Če pustim ob strani Trubarjev besedilni leitmotiv, ki ga je v tej
ali oni obliki najti praktično v vseh predgovorih k »uporabni literaturi«
slovenske evangeličenske cerkve 16. stoletja, v katekizmih in pesmaricah,
tj. da so dolžni pismeni ljudje znanje branja in knjižno snov (z glasnim
branjem) širiti med nepismene, in če zanemarim tudi stanovsko šolo v
Ljubljani, kaže poudariti, da si je Trubar po svojih najboljših močeh ves
čas prizadeval, da so primerni kandidati mogli preko Tyffernove štipen-
dije vstopiti na univerzo v Tübingenu, Jurija Dalmatina pa je izobraz-
beno privedel do stopnje, godne za ustvaritev chef d'oeuvre slovenske
protestantske reformacije, slovenske književnosti in jezika 16. stoletja –
prevoda celotnega Svetega pisma (1584).
Brez Trubarjeve izrazite intelektualne radovednosti, razgledanosti,
odprtosti, razumevanja pomena visoke izobrazbe za razvoj krščanskih
gmajn, izogibanja radikalnim tokovom znotraj reformacije ter prepirom
zastran odprtih, toda pogosto nejasnih teoloških vprašanj (npr. okoli
vprašanja prisotnosti Gospoda v zakramentu Gospodove večerje),3 pa
3 Prim. Trubarjevo pismo Heinrichu Bullingerju, Kempten, 13. marca 1557 (Trubar
[1557] v Vrečko in Krajnc-Vrečko 2015, 23; celotno pismo v transkripciji in prevodu
je najti na straneh 22–27).
80
Oboje je skupaj z verskim fundamentalizmom v majhnih reformiranih
verskih skupnostih Srednje Evrope vse od njihovega nastanka – zaradi
vzpostavljanja identitete ter identifikacije na podlagi različnosti in raz-
likovalnosti od/do večjih cerkva, npr. rimske – morda celo neobhodni
strukturni pojav, ki lahko v nekem zgodovinskem trenutku dobi pro-
tiutež le z vrhunskim intelektualcem ali z intelektualno vsaj s skrajno
radovednim superintendentom ali škofom na čelu take cerkve.
Za kontrastivno primerjavo, ki, kot se zdi, potrjuje zapisano, kaže
vzeti »cerkev slovenskega jezika« v 16. stoletju. V njej se sistematični in
sistemski odpor zoper intelektualni obskurantizem razodeva predvsem
skozi Trubarjevo kontinuirano programsko prizadevanje za izobrazbo
krščanske gmajne, ki ga ni označevala negativna, temveč pozitivna se-
lekcija duhovniškega naraščaja. Trubar je namreč, četudi sam ni bil uni-
verzitetno izšolan teolog, pač pa v pretežni meri samouk, sistematično
skrbel za najkvalitetnejše šolanje novih »mladic« cerkve, kot jih je ime-
noval. Če pustim ob strani Trubarjev besedilni leitmotiv, ki ga je v tej
ali oni obliki najti praktično v vseh predgovorih k »uporabni literaturi«
slovenske evangeličenske cerkve 16. stoletja, v katekizmih in pesmaricah,
tj. da so dolžni pismeni ljudje znanje branja in knjižno snov (z glasnim
branjem) širiti med nepismene, in če zanemarim tudi stanovsko šolo v
Ljubljani, kaže poudariti, da si je Trubar po svojih najboljših močeh ves
čas prizadeval, da so primerni kandidati mogli preko Tyffernove štipen-
dije vstopiti na univerzo v Tübingenu, Jurija Dalmatina pa je izobraz-
beno privedel do stopnje, godne za ustvaritev chef d'oeuvre slovenske
protestantske reformacije, slovenske književnosti in jezika 16. stoletja –
prevoda celotnega Svetega pisma (1584).
Brez Trubarjeve izrazite intelektualne radovednosti, razgledanosti,
odprtosti, razumevanja pomena visoke izobrazbe za razvoj krščanskih
gmajn, izogibanja radikalnim tokovom znotraj reformacije ter prepirom
zastran odprtih, toda pogosto nejasnih teoloških vprašanj (npr. okoli
vprašanja prisotnosti Gospoda v zakramentu Gospodove večerje),3 pa
3 Prim. Trubarjevo pismo Heinrichu Bullingerju, Kempten, 13. marca 1557 (Trubar
[1557] v Vrečko in Krajnc-Vrečko 2015, 23; celotno pismo v transkripciji in prevodu
je najti na straneh 22–27).
80
