Page 83 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 83
jonatan vinkler
hkrati »posvajanja besedil« različnih miselnih provenienc (v kanciona-
lih očeta slovenske književnosti je npr. poleg standardnega pesemskega
repertorija luteranske kancionalistike najti tudi pesmi čeških bratov, pa
še kakšen tekst posebej uglednega schwenckfeldijanca ali celo ozlogla-
šenega anabaptista se najde)4 bi mogel biti razvoj »cerkve slovenskega
jezika« v Notranji Avstriji 16. stoletja nezamisljivo drugačen, kot je bil:
Brez podmladka, izšolanega na uglednih nemških luteranskih univer-
zah, bi utegnil zamreti, preden se je v resnici dodobra razcvetel. – V eni
sami duhovniški generaciji, in to konec šestdesetih let 16. stoletja, po iz-
gonu Trubarja na Nemško (1565) in smrti drugega škofa evangeličan-
ske cerkve na Slovenskem, Sebastijana Krelja (1567). – In brez nadčasne-
ga odmeva, katerega temelj je bil položen ne le s prvo slovensko knjigo,
temveč predvsem z ustvaritvijo Dalmatinovega prevoda Svetega pisma;
slednjega so namreč v taki ali drugačni obliki »posvojili« tudi katoliča-
ni v obdobju baroka in je za slovenski jezik pomenil dovolj trdno sredo-
težno točko jezikovne podobe knjižne slovenščine, in to v času med 1599
in 1779, ko novoizdanih del ni bilo toliko, da bi se jezik in književnost
dinamično (re)generirala skozi posamezne literarne žanre.
Trubar je razmerje kristjan – izobrazba verjetno najbolj sugestivno
ubesedil ob vprašanju o ustanovitvi šol, v Cerkovni ordningi (1569). Le‑to
je deželni knez Karel II. Habsburški sicer dal zapleniti, vendar uničenje
recepcije, kot je danes neizpodbitno dokazljivo tudi na podlagi mem-
mingenskega izvoda, ki je bil v rabi pri Bernardu Steinerju, ni zaustavi-
lo. Je pa, kot je misliti, preprečilo, da bi bila manj zamejena na zgolj du-
hovnike evangeličanske cerkve. Trubar je zapisal:
Obena dežela, ne meisto, ne gmaina ne mogo prez šul, prez šulariev inu
prez vučenih ludy biti, ne deželskih ne duhovskih ričy prov rovnati ne ob-
deržati. Tu vsaki zastopni človik more lahku zastopiti. Obtu nekar le sa-
muč ty verni, Božy ludy, temuč tudi ty modri aydi so povsod v nih meistih
inu deželah male inu velike šule inu v tih istih vučene, modre ludy derža-
li. [...] Potle ty kersčanski cessary, krali inu vyudi, ty so povsod collegia,
cloštre, šule inu corarye za volo, de se v nih vučeni inu dobre pameti hlapči-
4 Prim. Vinkler 2011, 104–107.
81
hkrati »posvajanja besedil« različnih miselnih provenienc (v kanciona-
lih očeta slovenske književnosti je npr. poleg standardnega pesemskega
repertorija luteranske kancionalistike najti tudi pesmi čeških bratov, pa
še kakšen tekst posebej uglednega schwenckfeldijanca ali celo ozlogla-
šenega anabaptista se najde)4 bi mogel biti razvoj »cerkve slovenskega
jezika« v Notranji Avstriji 16. stoletja nezamisljivo drugačen, kot je bil:
Brez podmladka, izšolanega na uglednih nemških luteranskih univer-
zah, bi utegnil zamreti, preden se je v resnici dodobra razcvetel. – V eni
sami duhovniški generaciji, in to konec šestdesetih let 16. stoletja, po iz-
gonu Trubarja na Nemško (1565) in smrti drugega škofa evangeličan-
ske cerkve na Slovenskem, Sebastijana Krelja (1567). – In brez nadčasne-
ga odmeva, katerega temelj je bil položen ne le s prvo slovensko knjigo,
temveč predvsem z ustvaritvijo Dalmatinovega prevoda Svetega pisma;
slednjega so namreč v taki ali drugačni obliki »posvojili« tudi katoliča-
ni v obdobju baroka in je za slovenski jezik pomenil dovolj trdno sredo-
težno točko jezikovne podobe knjižne slovenščine, in to v času med 1599
in 1779, ko novoizdanih del ni bilo toliko, da bi se jezik in književnost
dinamično (re)generirala skozi posamezne literarne žanre.
Trubar je razmerje kristjan – izobrazba verjetno najbolj sugestivno
ubesedil ob vprašanju o ustanovitvi šol, v Cerkovni ordningi (1569). Le‑to
je deželni knez Karel II. Habsburški sicer dal zapleniti, vendar uničenje
recepcije, kot je danes neizpodbitno dokazljivo tudi na podlagi mem-
mingenskega izvoda, ki je bil v rabi pri Bernardu Steinerju, ni zaustavi-
lo. Je pa, kot je misliti, preprečilo, da bi bila manj zamejena na zgolj du-
hovnike evangeličanske cerkve. Trubar je zapisal:
Obena dežela, ne meisto, ne gmaina ne mogo prez šul, prez šulariev inu
prez vučenih ludy biti, ne deželskih ne duhovskih ričy prov rovnati ne ob-
deržati. Tu vsaki zastopni človik more lahku zastopiti. Obtu nekar le sa-
muč ty verni, Božy ludy, temuč tudi ty modri aydi so povsod v nih meistih
inu deželah male inu velike šule inu v tih istih vučene, modre ludy derža-
li. [...] Potle ty kersčanski cessary, krali inu vyudi, ty so povsod collegia,
cloštre, šule inu corarye za volo, de se v nih vučeni inu dobre pameti hlapči-
4 Prim. Vinkler 2011, 104–107.
81
