Page 84 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 84
razprave, študije
či imaio koyti, rediti inu tu S. pysmu prov vučiti, zastopiti, izložiti inu pridi-
gati, de so to cerkov, gosposke inu purgarske ričy znali inu umeli rovnati, vi-
žati inu pelati. Obtu ie sylnu potreba tudi per sadašnim čassu, de se te šule
povsod gori derže, de tei cerqvi vi dobra seimena od mladih vučenih ludy
Bogu na čast inu timu kersčanstvu [k] dobrimu za sebo pustimo [poudaril J.
V]. Cesary, krali, vyudi inu vsa žlaht oblast inu gosposčina so dolžni dob-
re, vučene šulmoištre inu umeitelne mlade ludy v te cloštre inu v corar
ye postaviti inu te lenee, nemarne, pozrešne, nečiste inu malikovske farye
inu menihe iz nih izvreči inu izpoditi. V slednim meistu, v tergu inu per
sledni fari šulmoistre inu šularie deržati, v meistih inu tergih, de se latin-
sku inu nemšku, per tih farah od farmoštrov, podružnikov inu mežnariev
to slovensku pysmu, brane inu pissane vuči. S takim se spet ta stara, pra-
va vera gori perpravi inu po vsem sveitu reztegne, prave, bogudopadeče
Božye službe inu molitve, bruma, poštene, lubeza[n] pruti Bogu inu vmei
ludmi narede, malikovane doli zatare. Inu s teim hočmo tudi te naše de-
žele pred Turki, pred našimi sovražniki ubraniti inu pred dragino, hudim
vremeno[m], pred moryo obarovati inu ohraniti inu na koncu tiga našiga
lebna dobiti tu nebesku veselie skuzi Jezusa Cristusa. H timu inu k vsaki-
mu dobrimu dai Bug tei naši gosposčini suio milost, S. Duha, dobro missal
inu napreivzetie inu dokonane. (Trubar [1564] v Vinkler 2005, 381–83)
V robni opombi je še pribil:
Sledna cerkov inu gmaina ima suie lastne šulmo[i]stre inu šularie imei
ti. V niih se imaio te nucne, potrebne mladice inu flance, mladi ludy gori
redyti, koyti inu vučit[i]. (Trubar [1564] v Vinkler 2005, 381–82)
Manjše reformirane cerkve odmik od vsega, domnevno, (rimsko)
katoliškega, tudi visoke izobrazbe,5 po navadi zgodovinsko enačijo in
občasno tudi manifestirajo s »pobožnim življenjem kristjana« in s fun-
damentalizmom kot distinktivnim znakom »prave vere krščanske«. V
tovrstnem imaginariju in ideariju torej sovpadeta ne (dovolj) vedno ozi-
roma nevedno in krščansko. Zdi se, da je miselno jedro takega sistem-
5 Tovrstno zadržanje je bilo značilno npr. tudi za srednjeveške katare (Lambert 2000,
172) in valdežane (Molnár 1991, 152–53; 186).
82
či imaio koyti, rediti inu tu S. pysmu prov vučiti, zastopiti, izložiti inu pridi-
gati, de so to cerkov, gosposke inu purgarske ričy znali inu umeli rovnati, vi-
žati inu pelati. Obtu ie sylnu potreba tudi per sadašnim čassu, de se te šule
povsod gori derže, de tei cerqvi vi dobra seimena od mladih vučenih ludy
Bogu na čast inu timu kersčanstvu [k] dobrimu za sebo pustimo [poudaril J.
V]. Cesary, krali, vyudi inu vsa žlaht oblast inu gosposčina so dolžni dob-
re, vučene šulmoištre inu umeitelne mlade ludy v te cloštre inu v corar
ye postaviti inu te lenee, nemarne, pozrešne, nečiste inu malikovske farye
inu menihe iz nih izvreči inu izpoditi. V slednim meistu, v tergu inu per
sledni fari šulmoistre inu šularie deržati, v meistih inu tergih, de se latin-
sku inu nemšku, per tih farah od farmoštrov, podružnikov inu mežnariev
to slovensku pysmu, brane inu pissane vuči. S takim se spet ta stara, pra-
va vera gori perpravi inu po vsem sveitu reztegne, prave, bogudopadeče
Božye službe inu molitve, bruma, poštene, lubeza[n] pruti Bogu inu vmei
ludmi narede, malikovane doli zatare. Inu s teim hočmo tudi te naše de-
žele pred Turki, pred našimi sovražniki ubraniti inu pred dragino, hudim
vremeno[m], pred moryo obarovati inu ohraniti inu na koncu tiga našiga
lebna dobiti tu nebesku veselie skuzi Jezusa Cristusa. H timu inu k vsaki-
mu dobrimu dai Bug tei naši gosposčini suio milost, S. Duha, dobro missal
inu napreivzetie inu dokonane. (Trubar [1564] v Vinkler 2005, 381–83)
V robni opombi je še pribil:
Sledna cerkov inu gmaina ima suie lastne šulmo[i]stre inu šularie imei
ti. V niih se imaio te nucne, potrebne mladice inu flance, mladi ludy gori
redyti, koyti inu vučit[i]. (Trubar [1564] v Vinkler 2005, 381–82)
Manjše reformirane cerkve odmik od vsega, domnevno, (rimsko)
katoliškega, tudi visoke izobrazbe,5 po navadi zgodovinsko enačijo in
občasno tudi manifestirajo s »pobožnim življenjem kristjana« in s fun-
damentalizmom kot distinktivnim znakom »prave vere krščanske«. V
tovrstnem imaginariju in ideariju torej sovpadeta ne (dovolj) vedno ozi-
roma nevedno in krščansko. Zdi se, da je miselno jedro takega sistem-
5 Tovrstno zadržanje je bilo značilno npr. tudi za srednjeveške katare (Lambert 2000,
172) in valdežane (Molnár 1991, 152–53; 186).
82
