Page 91 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 91
jonatan vinkler
zem znotraj katoliške cerkve, iz katerega sta izhodiščno č rpali obe veli-
ki evropski reformaciji – husitska in luteranska –, je občutno starejši od
njiju in je »delovno orodje« katoliških teologov ter profesorjev na sred
njeveških univerzah. Preko njihove univerzitetne učiteljske dejavnosti
ter geografske mobilnosti (Sedlák 1996, 68–94; Šmahel 1996, 198–235)
se prenaša predvsem med Oxfordom, Parizom in Prago, kjer s Husom
in Jakoubkom prestopi meje univerzitetne predavalnice ter postane ši-
roko družbeno gibanje vseh stanov, tudi z nespregledljivimi politični-
mi posledicami.
Blahoslav je na zgodovino splošne cerkve, in tudi čeških bratov kot
njenega posebnega dela, gledal kot na zaporedje manifestacij izvoljeno
sti, kot na pojavljanje izvoljenih posameznikov skozi zgodovino, od pad-
ca človeka iz Božje milosti do odrešitve; menil je tudi, da je imel Vsevišnji
na svetu ves čas ude svoje cerkve in jih bo imel do konca stvarnosti.
Četudi pravih vernikov v posameznih zgodovinskih obdobjih ni vedno
lahko prepoznati med množico ljudi, pa ima ljubi Bog po Blahoslavovem
na svetu vedno svoje služabnike. Blahoslav tako pravico do eksistence
za češke brate ne izpeljuje iz razvoja cerkve, iz njenih izpričanih zgo-
dovinskih strukturnih značilnosti in prelomov v zgodovinskem toku,
temveč iz dejstva izvoljenosti vernikov. Gibalo zgodovine (cerkve) tako
ni človek s svojimi naklepi, sklepi, spodrsi, zapleti in homatijami, tem-
več Bog s svojo stvariteljsko in odrešenjsko pobudo – ta da v vseh dobah
zgodovine in na vseh meridianih sveta obrača kolo zgodovine in tako
vedno vzdržuje svojo cerkev. Blahoslav je menil, da v posameznih ob-
dobjih Božja cerkev ostaja skrita, anonimna, vedno pa manjšinska, in se
šele s pogledom »v vzvratnem ogledalu« pokaže kot prava Božja usta-
nova. Tako je mogel priti tudi do na prvi pogled nenavadne, vendar ne
tudi nerazložljive zgodovinske genealogije. V njej je češke brate ugle-
dal kot duhovne naslednike Polikarpa, Ireneja, Justina, Tertulijana, pa
tudi Bernarda s Clairvauxa, Roberta Grossetesteja, Francesca Petrarke,
Savonarole, Jana Milíča s Kroměříža ter nazadnje Husa, Luthra in
Lukáša Pražskega (Molnár 1971, 211).
Ne glede na svoje oblikovanje na protestantskih univerzah je bila
Blahoslavova identiteta jasna – bil in ostal je češki brat, leta 1558 pa je
89
zem znotraj katoliške cerkve, iz katerega sta izhodiščno č rpali obe veli-
ki evropski reformaciji – husitska in luteranska –, je občutno starejši od
njiju in je »delovno orodje« katoliških teologov ter profesorjev na sred
njeveških univerzah. Preko njihove univerzitetne učiteljske dejavnosti
ter geografske mobilnosti (Sedlák 1996, 68–94; Šmahel 1996, 198–235)
se prenaša predvsem med Oxfordom, Parizom in Prago, kjer s Husom
in Jakoubkom prestopi meje univerzitetne predavalnice ter postane ši-
roko družbeno gibanje vseh stanov, tudi z nespregledljivimi politični-
mi posledicami.
Blahoslav je na zgodovino splošne cerkve, in tudi čeških bratov kot
njenega posebnega dela, gledal kot na zaporedje manifestacij izvoljeno
sti, kot na pojavljanje izvoljenih posameznikov skozi zgodovino, od pad-
ca človeka iz Božje milosti do odrešitve; menil je tudi, da je imel Vsevišnji
na svetu ves čas ude svoje cerkve in jih bo imel do konca stvarnosti.
Četudi pravih vernikov v posameznih zgodovinskih obdobjih ni vedno
lahko prepoznati med množico ljudi, pa ima ljubi Bog po Blahoslavovem
na svetu vedno svoje služabnike. Blahoslav tako pravico do eksistence
za češke brate ne izpeljuje iz razvoja cerkve, iz njenih izpričanih zgo-
dovinskih strukturnih značilnosti in prelomov v zgodovinskem toku,
temveč iz dejstva izvoljenosti vernikov. Gibalo zgodovine (cerkve) tako
ni človek s svojimi naklepi, sklepi, spodrsi, zapleti in homatijami, tem-
več Bog s svojo stvariteljsko in odrešenjsko pobudo – ta da v vseh dobah
zgodovine in na vseh meridianih sveta obrača kolo zgodovine in tako
vedno vzdržuje svojo cerkev. Blahoslav je menil, da v posameznih ob-
dobjih Božja cerkev ostaja skrita, anonimna, vedno pa manjšinska, in se
šele s pogledom »v vzvratnem ogledalu« pokaže kot prava Božja usta-
nova. Tako je mogel priti tudi do na prvi pogled nenavadne, vendar ne
tudi nerazložljive zgodovinske genealogije. V njej je češke brate ugle-
dal kot duhovne naslednike Polikarpa, Ireneja, Justina, Tertulijana, pa
tudi Bernarda s Clairvauxa, Roberta Grossetesteja, Francesca Petrarke,
Savonarole, Jana Milíča s Kroměříža ter nazadnje Husa, Luthra in
Lukáša Pražskega (Molnár 1971, 211).
Ne glede na svoje oblikovanje na protestantskih univerzah je bila
Blahoslavova identiteta jasna – bil in ostal je češki brat, leta 1558 pa je
89
