Page 125 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 125
milena mileva blažić
vili mokre skale ali še kaj boljšega, tako mislim, da tokrat vabila ne bodo
mogli odkloniti. Prav tako morajo priti prvorazredni troli z repi, rečni po-
vodni mož in hišni škrati. Potem sem razmišljala, da ne smemo pozabiti
svinje iz groba, trinogega konja in cerkvenega škrateljca; resda spadajo k
duhovščini, ki ni našega rodu, a taka je pač njihova služba. Naši bližnji so-
rodniki so in tudi velikokrat nas obiščejo! (Andersen 2005, 183)
V Andersenovih pravljicah je najti tudi kritiko krščanstva: »Za posla-
dek pa so si izbrali zarjavele žeblje in steklo iz cerkvenih oken« (Andersen
2005, 183); »Povzpel se bom na cerkvene zvonike in preveril, ali cerkveni
škrateljci loščijo zvonove, da bodo lepo zveneli« (Andersen 2005, 219);
Slišala sta duhovnikovo petje in videla divjake, kako plešejo ob zvokih
bobnov in piščali iz kosti. Mimo so plule egiptovske piramide, segajoče v
oblake, prevrnjeni stebri in sfinge, napol zakopani v pesem. Nad severni-
mi ledeniki se je svetlikal polarni sij, to je tak ognjemet, da mu ni bilo para.
(Andersen 2005, 109)
Andersen pogosto ubesedi nezavedno v jeziku, tudi hipokrizijo ver-
nih meščanov, ki hkrati hodijo v bordele in cerkev, tako kot je delal tudi
sam. V pravljici z naslovom Metulj, ki je napisana v jeziku simbolov in
tretji osebi ednine, opisuje literarni lik Metulja, ki je vedno pisan pošev-
no, ki si išče »družico« in si med cvetlicami izbira »zaročenko«. Pravljica
je dvojno kodirana – tekst za otroke, kontekst za odrasle –, pomenljiv
je predvsem prizor Metuljev izbor (vseh sedemnajst ženskih literarnih
likov je napisanih z malo začetnico, razen »madam« Marguerite). Na
podlagi poznavanja pisateljevega življenja in dela je razvidno, da je prav
ljica paralelizem z njegovim življenjem oz. dokumentiranim obiskova-
njem bordelov, npr. v poglavju V pariških bordelih zapiše v dnevnik, da
so »pariški bordeli manj nevarni od neapeljskih« (Andersen 2005, 292),
angl. »At a Brothel in Paris« (Andersen 2005, 488, 291).
Namesto Eve iz Biblije nastopa vila, namesto Adama princ, kar je ti-
pično za Andersena, ki verske like zamenjuje s pravljičnimi, zato priha-
ja do medbesedilnega prepletanje verskih in pravljičnih bitij.
123
vili mokre skale ali še kaj boljšega, tako mislim, da tokrat vabila ne bodo
mogli odkloniti. Prav tako morajo priti prvorazredni troli z repi, rečni po-
vodni mož in hišni škrati. Potem sem razmišljala, da ne smemo pozabiti
svinje iz groba, trinogega konja in cerkvenega škrateljca; resda spadajo k
duhovščini, ki ni našega rodu, a taka je pač njihova služba. Naši bližnji so-
rodniki so in tudi velikokrat nas obiščejo! (Andersen 2005, 183)
V Andersenovih pravljicah je najti tudi kritiko krščanstva: »Za posla-
dek pa so si izbrali zarjavele žeblje in steklo iz cerkvenih oken« (Andersen
2005, 183); »Povzpel se bom na cerkvene zvonike in preveril, ali cerkveni
škrateljci loščijo zvonove, da bodo lepo zveneli« (Andersen 2005, 219);
Slišala sta duhovnikovo petje in videla divjake, kako plešejo ob zvokih
bobnov in piščali iz kosti. Mimo so plule egiptovske piramide, segajoče v
oblake, prevrnjeni stebri in sfinge, napol zakopani v pesem. Nad severni-
mi ledeniki se je svetlikal polarni sij, to je tak ognjemet, da mu ni bilo para.
(Andersen 2005, 109)
Andersen pogosto ubesedi nezavedno v jeziku, tudi hipokrizijo ver-
nih meščanov, ki hkrati hodijo v bordele in cerkev, tako kot je delal tudi
sam. V pravljici z naslovom Metulj, ki je napisana v jeziku simbolov in
tretji osebi ednine, opisuje literarni lik Metulja, ki je vedno pisan pošev-
no, ki si išče »družico« in si med cvetlicami izbira »zaročenko«. Pravljica
je dvojno kodirana – tekst za otroke, kontekst za odrasle –, pomenljiv
je predvsem prizor Metuljev izbor (vseh sedemnajst ženskih literarnih
likov je napisanih z malo začetnico, razen »madam« Marguerite). Na
podlagi poznavanja pisateljevega življenja in dela je razvidno, da je prav
ljica paralelizem z njegovim življenjem oz. dokumentiranim obiskova-
njem bordelov, npr. v poglavju V pariških bordelih zapiše v dnevnik, da
so »pariški bordeli manj nevarni od neapeljskih« (Andersen 2005, 292),
angl. »At a Brothel in Paris« (Andersen 2005, 488, 291).
Namesto Eve iz Biblije nastopa vila, namesto Adama princ, kar je ti-
pično za Andersena, ki verske like zamenjuje s pravljičnimi, zato priha-
ja do medbesedilnega prepletanje verskih in pravljičnih bitij.
123
