Page 148 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 148
bilo je povedano
hierarhij …). Praviloma je individualizem pojmovan kot opis stanja ali
smeri razvoja; pri tem ga največkrat spremlja pozitivno vrednotenje ali
celo povzdigovanje v še ne uresničen ideal (na primer z govorom o člove-
kovih/posameznikovih pravicah, o humanizmu), lahko pa tudi kritična
ali celo sovražna nota, izražena z različnimi prilastki kot »brezobzirni«,
»egoistični«, »razpuščeni« ali s pritegnitvijo drugih izrazov, ki razkrin-
kavajo negativne plati ali smeri individualizacije (na primer individu-
alizacija kot razosebljanje, atomizacija, govor o humanistični ideologiji
…). S takim ali drugačnim vrednotenjem, ali že samim poimenovanjem,
je seveda povezano različno pojmovanje/vrednotenje sodobne moder-
ne družbe (kot »kapitalistične«, »demokratične«, »humanistične«, »se-
kularne«, funkcionalno »izdiferencirane« …).
Ilustrirajmo tako zvezo med pojmovanjem družbe in mestom/ovred-
notenjem posameznika (ter izvorom sodobnega individualizma) s socio
loškim klasikom, z Durkheimom:
Čim bolj postajajo družbe obsežne in »goste«, tem bolj kompleksne
postajajo, delo se deli, množijo se individualne razlike in blizu je trenutek,
ko ne bo nič več skupnega med člani take družbene skupine, razen tega,
da so vsi ljudje. V takih okoliščinah je neizogibno, da kolektivna senzibil-
nost naveže vse svoje sile na tisti edini skupni predmet, ki ostane, in mu
že s tem podeli neprimerljivo vrednost in […] religiozno naravo. (Durk
heim 1992, 46–49)
Durkheim v svojem delu o samomoru izrecno govori o »kultu člo-
veka«, o »načinu transcendence, ki je v moderni družbi priznan človeš-
ki osebi«, ki je »zato nekaj religioznega« ali celo »sveto par excellence«:
»človek je tako za sočloveka bog«.
Za Durkheima je izvor individualizma, izpostavitve, sakralizacije
posameznika v delitvi dela, v desakralizaciji vseh ustanov družbe »or-
ganske solidarnosti«. Lahko bi rekli, da je (sakralizirani) posameznik za
Durkheima ključna kolektivna/religiozna ideja modernih družb.
146
hierarhij …). Praviloma je individualizem pojmovan kot opis stanja ali
smeri razvoja; pri tem ga največkrat spremlja pozitivno vrednotenje ali
celo povzdigovanje v še ne uresničen ideal (na primer z govorom o člove-
kovih/posameznikovih pravicah, o humanizmu), lahko pa tudi kritična
ali celo sovražna nota, izražena z različnimi prilastki kot »brezobzirni«,
»egoistični«, »razpuščeni« ali s pritegnitvijo drugih izrazov, ki razkrin-
kavajo negativne plati ali smeri individualizacije (na primer individu-
alizacija kot razosebljanje, atomizacija, govor o humanistični ideologiji
…). S takim ali drugačnim vrednotenjem, ali že samim poimenovanjem,
je seveda povezano različno pojmovanje/vrednotenje sodobne moder-
ne družbe (kot »kapitalistične«, »demokratične«, »humanistične«, »se-
kularne«, funkcionalno »izdiferencirane« …).
Ilustrirajmo tako zvezo med pojmovanjem družbe in mestom/ovred-
notenjem posameznika (ter izvorom sodobnega individualizma) s socio
loškim klasikom, z Durkheimom:
Čim bolj postajajo družbe obsežne in »goste«, tem bolj kompleksne
postajajo, delo se deli, množijo se individualne razlike in blizu je trenutek,
ko ne bo nič več skupnega med člani take družbene skupine, razen tega,
da so vsi ljudje. V takih okoliščinah je neizogibno, da kolektivna senzibil-
nost naveže vse svoje sile na tisti edini skupni predmet, ki ostane, in mu
že s tem podeli neprimerljivo vrednost in […] religiozno naravo. (Durk
heim 1992, 46–49)
Durkheim v svojem delu o samomoru izrecno govori o »kultu člo-
veka«, o »načinu transcendence, ki je v moderni družbi priznan človeš-
ki osebi«, ki je »zato nekaj religioznega« ali celo »sveto par excellence«:
»človek je tako za sočloveka bog«.
Za Durkheima je izvor individualizma, izpostavitve, sakralizacije
posameznika v delitvi dela, v desakralizaciji vseh ustanov družbe »or-
ganske solidarnosti«. Lahko bi rekli, da je (sakralizirani) posameznik za
Durkheima ključna kolektivna/religiozna ideja modernih družb.
146
