Page 149 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 149
marko kerševan
2. Protestantizem kot dejavnik in deležnik individualizacije
Kot rečeno, lahko pri različnih teoretikih in raziskovalcih sodobnih
družb najdemo različne razlage o izvoru, vlogi in pomenu sodobnega in-
dividualizma; ne glede na njihovo konkurenčnost ali celo izključljivost
pa lahko »eklektično«, »do nadaljnjega« (raziskovanja), govorimo kar o
različnih virih in dejavnikih individualizacije: izpostavljanje posamez
nika kot (enako)pravnega subjekta/lastnika (nenazadnje lastne delov-
ne sile), ki ga zahteva univerzalno uveljavljanje tržne proizvodnje (o če-
mer govori in kar raziskuje Marx; prim. Kerševan 1980, 165–75, 196–99);
konstitucija svobodnega in enakopravnega državljana v procesih dehier
arhizacije in demokratizacije »politične družbe«; vpliv rimskega prava;
krščansko pojmovanja človeka kot osebe; humanizem in subjektivizem
v filozofiji od renesanse preko razsvetljenstva in naprej … Že dolgo se
kot tak vir ali dejavnik (torej vsaj kot eden od virov/dejavnikov) obrav-
nava tudi protestantizem oziroma protestantsko krščanstvo (Kerševan
2019, 11–25). Pri glasnikih modernosti je zato deležen priznanja, pri kri-
tikih modernosti – nenazadnje dolgo časa v Katoliški cerkvi – je zato
obravnavan kot sokrivec. Če smo že omenjali Durkheima in Marxa, bi
tu lahko pritegnili Maxa Webra in njegove analize individualistične in
individualizirajoče »protestantske etike«, še posebej v njeni kalvinistič-
ni varianti (Weber 1988).
Med novejšimi odmevnimi sociološkimi deli je o tej vlogi protestant-
skega krščanstva pisal Ulrich Beck v knjigi Lastni Bog, kjer je posebej iz-
postavil protestantsko »individualizacijo religije« (oziroma individuali-
zacijo vere nasproti institucionalizirani religiji): »’iznajdba’ lastnega Boga
je bržkone srčika Luthrove revolucije« (Beck 2009, 112, 132).
Pri tem opozori, da Luthrov lastni Bog ni lastni bog postmodernih
posameznikov, kjer je lahko toliko bogov, kot je različnih posamezni-
kov. Luthru je uspelo utemeljiti subjektivno svobodo verovanja proti in-
stitucionalizirani cerkvi/religiji z neposrednim odnosom med edinim
Bogom in od njega po Božji besedi evangelija nagovorjenim posamez
nikom ter posameznikovo vero kot odgovorom na ta Božji nagovor.
Luthrov Bog je biblijski edini Bog. Kasnejša »reformacija« novih reli-
gijskih gibanj 20. stoletja je Po Becku zapoznel odmev na protestant-
147
2. Protestantizem kot dejavnik in deležnik individualizacije
Kot rečeno, lahko pri različnih teoretikih in raziskovalcih sodobnih
družb najdemo različne razlage o izvoru, vlogi in pomenu sodobnega in-
dividualizma; ne glede na njihovo konkurenčnost ali celo izključljivost
pa lahko »eklektično«, »do nadaljnjega« (raziskovanja), govorimo kar o
različnih virih in dejavnikih individualizacije: izpostavljanje posamez
nika kot (enako)pravnega subjekta/lastnika (nenazadnje lastne delov-
ne sile), ki ga zahteva univerzalno uveljavljanje tržne proizvodnje (o če-
mer govori in kar raziskuje Marx; prim. Kerševan 1980, 165–75, 196–99);
konstitucija svobodnega in enakopravnega državljana v procesih dehier
arhizacije in demokratizacije »politične družbe«; vpliv rimskega prava;
krščansko pojmovanja človeka kot osebe; humanizem in subjektivizem
v filozofiji od renesanse preko razsvetljenstva in naprej … Že dolgo se
kot tak vir ali dejavnik (torej vsaj kot eden od virov/dejavnikov) obrav-
nava tudi protestantizem oziroma protestantsko krščanstvo (Kerševan
2019, 11–25). Pri glasnikih modernosti je zato deležen priznanja, pri kri-
tikih modernosti – nenazadnje dolgo časa v Katoliški cerkvi – je zato
obravnavan kot sokrivec. Če smo že omenjali Durkheima in Marxa, bi
tu lahko pritegnili Maxa Webra in njegove analize individualistične in
individualizirajoče »protestantske etike«, še posebej v njeni kalvinistič-
ni varianti (Weber 1988).
Med novejšimi odmevnimi sociološkimi deli je o tej vlogi protestant-
skega krščanstva pisal Ulrich Beck v knjigi Lastni Bog, kjer je posebej iz-
postavil protestantsko »individualizacijo religije« (oziroma individuali-
zacijo vere nasproti institucionalizirani religiji): »’iznajdba’ lastnega Boga
je bržkone srčika Luthrove revolucije« (Beck 2009, 112, 132).
Pri tem opozori, da Luthrov lastni Bog ni lastni bog postmodernih
posameznikov, kjer je lahko toliko bogov, kot je različnih posamezni-
kov. Luthru je uspelo utemeljiti subjektivno svobodo verovanja proti in-
stitucionalizirani cerkvi/religiji z neposrednim odnosom med edinim
Bogom in od njega po Božji besedi evangelija nagovorjenim posamez
nikom ter posameznikovo vero kot odgovorom na ta Božji nagovor.
Luthrov Bog je biblijski edini Bog. Kasnejša »reformacija« novih reli-
gijskih gibanj 20. stoletja je Po Becku zapoznel odmev na protestant-
147
