Page 151 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 151
marko kerševan
ti Bog (brez katerega človek tudi lastne grešnosti ne bi mogel spoznati/
priznati). Posameznik je tako usmerjen k nenehnemu samoopazovan
ju in samorefleksiji.
To samoopazovanje in samorefleksija sta tako usmerjena predvsem
navznoter, k notranjim nagibom in motivom, ne k zunanjemu delovan
ju. Vera in odrešenje sta stvar duše, notranjega človeka; vera vodi do
notranje svobode ne glede na ohranjeno zunanjo sužnost/hlapčevstvo
(Knechtschaft), tako nasproti družbeni zunanjosti, odnosom v družbi,
kot nasproti lastni telesnosti in »mesenosti«. Soeffner seveda ne prezre
Luthrovega opominjanja, da
človek ne živi le v svojem telesu, ampak tudi med ljudmi na zemlji. Zato
ne more brez del nasproti njim, zato mora vedno z njimi govoriti in dela-
ti, čeprav mu ta dela niso potrebna za pobožnost/pravičnost in odrešenje.
(Luther; podčrtal Soeffner; prim. Soeffner 1995, 53)
Po Luthru naj bi iz vere/zaupanja v Božjo milost in odrešenje – po
vzgledu Kristusovega služenja – izhajala človekova svobodna usmerje-
nost k nesebičnemu služenju bližnjemu.
Ko/ker vsakemu (verujočemu) njegova vera zadostuje, mu je vse dru-
go delo in življenje na razpolago […] za služenje svojemu bližnjemu iz svo-
bodne ljubezni.
Po Soeffnnerju (kot nakaže s svojimi podčrtavanji) to »po natančnej-
šem opazovanju« vendarle pomeni, da je posamezniku prva stvar njego-
va notranja vera in da je (zato) najprej »sam sebi (naj)bližnji«; ljubezen
do drugih ljudi je abstraktno, posplošeno usmerjena k neopredeljene-
mu, posplošenemu služenju vsakemu človeku, po nedosegljivem vzgle-
du (Jezusa Kristusa).
Kdor sledi Luthrovim tekstom kot takim in po njihovi abstraktnosti
usmerja svoje življenje – kot je bilo pogosto v tako imenovanem »prote-
stantskem načinu življenja« –, prispeva k novi egocentričnosti in struktur-
no k asocialni drži do soljudi (Soffner 1995, 54).
149
ti Bog (brez katerega človek tudi lastne grešnosti ne bi mogel spoznati/
priznati). Posameznik je tako usmerjen k nenehnemu samoopazovan
ju in samorefleksiji.
To samoopazovanje in samorefleksija sta tako usmerjena predvsem
navznoter, k notranjim nagibom in motivom, ne k zunanjemu delovan
ju. Vera in odrešenje sta stvar duše, notranjega človeka; vera vodi do
notranje svobode ne glede na ohranjeno zunanjo sužnost/hlapčevstvo
(Knechtschaft), tako nasproti družbeni zunanjosti, odnosom v družbi,
kot nasproti lastni telesnosti in »mesenosti«. Soeffner seveda ne prezre
Luthrovega opominjanja, da
človek ne živi le v svojem telesu, ampak tudi med ljudmi na zemlji. Zato
ne more brez del nasproti njim, zato mora vedno z njimi govoriti in dela-
ti, čeprav mu ta dela niso potrebna za pobožnost/pravičnost in odrešenje.
(Luther; podčrtal Soeffner; prim. Soeffner 1995, 53)
Po Luthru naj bi iz vere/zaupanja v Božjo milost in odrešenje – po
vzgledu Kristusovega služenja – izhajala človekova svobodna usmerje-
nost k nesebičnemu služenju bližnjemu.
Ko/ker vsakemu (verujočemu) njegova vera zadostuje, mu je vse dru-
go delo in življenje na razpolago […] za služenje svojemu bližnjemu iz svo-
bodne ljubezni.
Po Soeffnnerju (kot nakaže s svojimi podčrtavanji) to »po natančnej-
šem opazovanju« vendarle pomeni, da je posamezniku prva stvar njego-
va notranja vera in da je (zato) najprej »sam sebi (naj)bližnji«; ljubezen
do drugih ljudi je abstraktno, posplošeno usmerjena k neopredeljene-
mu, posplošenemu služenju vsakemu človeku, po nedosegljivem vzgle-
du (Jezusa Kristusa).
Kdor sledi Luthrovim tekstom kot takim in po njihovi abstraktnosti
usmerja svoje življenje – kot je bilo pogosto v tako imenovanem »prote-
stantskem načinu življenja« –, prispeva k novi egocentričnosti in struktur-
no k asocialni drži do soljudi (Soffner 1995, 54).
149
