Page 150 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 150
bilo je povedano
sko Luthrovo reformacijo, ki je omogočila sovpadanje lastnega in edi-
nega Boga.
Beck, ki sam ni ne teolog ne sociolog religije, se posebej opre na delo
Hansa Georga Soeffnerja, na njegovo študijo iz leta 1988 Luther – pot
od kolektivnosti vere k luteransko-protestantskemu tipu individualnosti
(Soeffner 1995, 20–75). (Mimogrede: Soeffner je bil neposredni naslednik
Thomasa Luckmanna na katedri za sociologijo védenja in sociologijo re-
ligije na univerzi v Konstanzu). Soeffner (in za njim Beck) kot sociolog
ob predstavitvi Luthrovega teološkega pojmovanja predvsem izposta-
vi njegove (možne in dejanske) družbene konsekvence. Navede vsaj tri.
Posameznik, ki je zaposlen s samim seboj in svojim bogom, je v nevar-
nosti, da izgubi svoj družbeni in politični horizont. Družbene in politič-
ne krize se spreminjajo v notranje krize in se pripisujejo motenemu odno-
su posameznika do lastnega boga […], ko ljudje izgubijo »mir v Bogu« in
»poslušnost do Boga«. (Soeffner 1995, 56; Beck 2009, 138)
Na koncu so takemu posamezniku lastne osebne zgodbe, lastna mala
ali velika doživetja »tako pomembni, da si ne predstavlja, da kdo drug
zanje ne bi bil zainteresiran: vsak razgovor se tako spreminja v avtobio
grafski monolog« (Soeffner, 56).
Usmerjenost k sebi, k nenehnemu samoopazovanju in samoanali-
ziranju naj bi bila posledica Luthrovega pojmovanja milosti, ki da je je
človek deležen le po (osebni) veri. Osebna vera (v opravičenje in od-
rešenje »samo po Kristusu«) vključuje namreč spoznanje in priznanje
lastne grešnosti, lastne krivde (Versagen). Ta grešnost in krivda pa nis-
ta toliko v napačnih zunanjih (ne)delih, ki kršijo konkretne zapovedi
in prepovedi postave – kot tudi opravičenje ni pridobljeno s kakršnimi
koli dobrimi deli v skladu s postavo –, ampak predvsem v (z)greš(e)
nih notranjih nagibih za (ne)delovanje, o katerih človeku govori vest,
če ji prisluhne (in skozi katero govori Bog posebej vsakemu posamezni-
ku). Pogosto samoprepričanje o lastni pravičnosti in pobožnosti je ne-
izogibno obeleženo/obteženo z grešnim samozaupanjem, navsezadnje
z obrnjenostjo vase in odvrnjenostjo od Boga in njegove milosti; spo
znanje/priznanje grešnosti je hkrati spoznanje, da v človeku deluje skri-
148
sko Luthrovo reformacijo, ki je omogočila sovpadanje lastnega in edi-
nega Boga.
Beck, ki sam ni ne teolog ne sociolog religije, se posebej opre na delo
Hansa Georga Soeffnerja, na njegovo študijo iz leta 1988 Luther – pot
od kolektivnosti vere k luteransko-protestantskemu tipu individualnosti
(Soeffner 1995, 20–75). (Mimogrede: Soeffner je bil neposredni naslednik
Thomasa Luckmanna na katedri za sociologijo védenja in sociologijo re-
ligije na univerzi v Konstanzu). Soeffner (in za njim Beck) kot sociolog
ob predstavitvi Luthrovega teološkega pojmovanja predvsem izposta-
vi njegove (možne in dejanske) družbene konsekvence. Navede vsaj tri.
Posameznik, ki je zaposlen s samim seboj in svojim bogom, je v nevar-
nosti, da izgubi svoj družbeni in politični horizont. Družbene in politič-
ne krize se spreminjajo v notranje krize in se pripisujejo motenemu odno-
su posameznika do lastnega boga […], ko ljudje izgubijo »mir v Bogu« in
»poslušnost do Boga«. (Soeffner 1995, 56; Beck 2009, 138)
Na koncu so takemu posamezniku lastne osebne zgodbe, lastna mala
ali velika doživetja »tako pomembni, da si ne predstavlja, da kdo drug
zanje ne bi bil zainteresiran: vsak razgovor se tako spreminja v avtobio
grafski monolog« (Soeffner, 56).
Usmerjenost k sebi, k nenehnemu samoopazovanju in samoanali-
ziranju naj bi bila posledica Luthrovega pojmovanja milosti, ki da je je
človek deležen le po (osebni) veri. Osebna vera (v opravičenje in od-
rešenje »samo po Kristusu«) vključuje namreč spoznanje in priznanje
lastne grešnosti, lastne krivde (Versagen). Ta grešnost in krivda pa nis-
ta toliko v napačnih zunanjih (ne)delih, ki kršijo konkretne zapovedi
in prepovedi postave – kot tudi opravičenje ni pridobljeno s kakršnimi
koli dobrimi deli v skladu s postavo –, ampak predvsem v (z)greš(e)
nih notranjih nagibih za (ne)delovanje, o katerih človeku govori vest,
če ji prisluhne (in skozi katero govori Bog posebej vsakemu posamezni-
ku). Pogosto samoprepričanje o lastni pravičnosti in pobožnosti je ne-
izogibno obeleženo/obteženo z grešnim samozaupanjem, navsezadnje
z obrnjenostjo vase in odvrnjenostjo od Boga in njegove milosti; spo
znanje/priznanje grešnosti je hkrati spoznanje, da v človeku deluje skri-
148
