Page 153 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 153
marko kerševan
Marcuse ob siceršnjem priznanju, da se je v bistvu »šele z Luthrom
začela svoboda duha«, hitro preide k uničujoči sodbi. »Absolutna not-
ranjost osebe« sicer utemeljuje »transcendenco krščanske svobode na-
sproti vsaki posvetni avtoriteti«, toda »strašni Luthrov stavek«, da »svo-
bodnega kristjana […] ne more narediti nobena zunanja stvar […] niti
svobodnega niti pravičnega«, pomeni »vključiti dejansko [družbeno]
nesvobodo v pojem svobode«, saj naj bi bila Luthrova svoboda notran
jega človeka tako vedno že udejanjena (po Jüngel 1991, 60).
Pripisovanje svobode »notranji« sferi osebe, »notranjemu človeku«, ob
sočasni podreditvi »zunanjega človeka« sistemu posvetnih oblasti; trans
cendiranje sistema zemeljskih avtoritet z avtonomijo zasebnosti in razu-
ma; ločitev osebe in njenih del (osebe in službe) z »dvojno moralo«; op-
ravičevanje dejanske nesvobode in neenakosti kot posledica »notranje«
svobode in enakosti – vse to je ravno specifičnost meščanskega pojma svo-
bode in ideološki temelj meščanskega konstituiranja avtoritete. (Marcuse,
po Jüngel 1991, 60)
Max Scheler je leta 1919 svojo kritiko Luthra priostril kot kritiko »spe-
cifične nemške bolezni« povzdigovanja notranjosti, notranjega človeka.
Ta je v največji veri utemeljena že pri samem Luthru z njegovo »religioz
no delitvijo nemškega človeka na dušo, ki stoji s Kristusom na osonče-
ni gori – zaščitena že s samo vero in ne glede na svoja dela –, in meseno
telo, ki se valja in vzdihuje v svinjaku zemeljskega (Luthrove besede)«
(po Jüngel 1991, 65). Že v Luthrovi »osebi in delu« naj bi prišli do izraza
»korelati«: na eni strani »mistična zavest milosti, stopnjevana občutlji-
vost za greh«, na drugi strani »pasivnost v zadevah javne morale« in
»machiavelistično obarvani predlogi v političnih zadevah«. Luthrovemu
pojmovanju prosto lebdeče notranjosti Scheler pridruži – ob upoštevan
ju vseh razlik – tudi Kantov dualizem s svobodnim homo noumenon in
docela determiniranim homo phaenomenon ter Schleiermacherjevo lo-
čitev religije od morale. »Nemško meščanstvo skuša svojo politično pa-
sivnost in nevarno hlapčevstvo vedno znova ’trancendentalno’ opraviče-
vati in povzdigovati kot krepost«, nenazadnje prav z Luthrovo »ločitvijo
zunanjega in notranjega« (Scheler, po Jüngel 1991, 66–68).
151
Marcuse ob siceršnjem priznanju, da se je v bistvu »šele z Luthrom
začela svoboda duha«, hitro preide k uničujoči sodbi. »Absolutna not-
ranjost osebe« sicer utemeljuje »transcendenco krščanske svobode na-
sproti vsaki posvetni avtoriteti«, toda »strašni Luthrov stavek«, da »svo-
bodnega kristjana […] ne more narediti nobena zunanja stvar […] niti
svobodnega niti pravičnega«, pomeni »vključiti dejansko [družbeno]
nesvobodo v pojem svobode«, saj naj bi bila Luthrova svoboda notran
jega človeka tako vedno že udejanjena (po Jüngel 1991, 60).
Pripisovanje svobode »notranji« sferi osebe, »notranjemu človeku«, ob
sočasni podreditvi »zunanjega človeka« sistemu posvetnih oblasti; trans
cendiranje sistema zemeljskih avtoritet z avtonomijo zasebnosti in razu-
ma; ločitev osebe in njenih del (osebe in službe) z »dvojno moralo«; op-
ravičevanje dejanske nesvobode in neenakosti kot posledica »notranje«
svobode in enakosti – vse to je ravno specifičnost meščanskega pojma svo-
bode in ideološki temelj meščanskega konstituiranja avtoritete. (Marcuse,
po Jüngel 1991, 60)
Max Scheler je leta 1919 svojo kritiko Luthra priostril kot kritiko »spe-
cifične nemške bolezni« povzdigovanja notranjosti, notranjega človeka.
Ta je v največji veri utemeljena že pri samem Luthru z njegovo »religioz
no delitvijo nemškega človeka na dušo, ki stoji s Kristusom na osonče-
ni gori – zaščitena že s samo vero in ne glede na svoja dela –, in meseno
telo, ki se valja in vzdihuje v svinjaku zemeljskega (Luthrove besede)«
(po Jüngel 1991, 65). Že v Luthrovi »osebi in delu« naj bi prišli do izraza
»korelati«: na eni strani »mistična zavest milosti, stopnjevana občutlji-
vost za greh«, na drugi strani »pasivnost v zadevah javne morale« in
»machiavelistično obarvani predlogi v političnih zadevah«. Luthrovemu
pojmovanju prosto lebdeče notranjosti Scheler pridruži – ob upoštevan
ju vseh razlik – tudi Kantov dualizem s svobodnim homo noumenon in
docela determiniranim homo phaenomenon ter Schleiermacherjevo lo-
čitev religije od morale. »Nemško meščanstvo skuša svojo politično pa-
sivnost in nevarno hlapčevstvo vedno znova ’trancendentalno’ opraviče-
vati in povzdigovati kot krepost«, nenazadnje prav z Luthrovo »ločitvijo
zunanjega in notranjega« (Scheler, po Jüngel 1991, 66–68).
151
