Page 152 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 152
bilo je povedano
Luthrov nauk in napotki za krščansko življenje naj bi v vsakdanu vo-
dili v nov tip družbenosti, v skupnost kot skupnost posameznikov/»posa-
mičnikov« [Vereinzelung in der Gemeinschaft] (str. 47).
Zaradi poudarka na notranjih nagibih in motivih (kot terenu za pre-
verjanje zaresnosti vere) so zunanja dela/dejanja in produkti »razvred-
noteni in nevtralizirani« (str. 47). Interes za praktično dejavnost se umak-
ne interesu za »nepraktično spoznavanje« (str. 74). (Soeffner v tej zvezi
opozori na drugačno usmerjenost in učinke Calvinove/kalvinistične re-
formacijske struje, ki jo posebej analizira Max Weber in pri kateri naj bi
se gotovost vere izražala in preverjala v racionalno organiziranem »zu-
nanjem« poklicnem/posvetnem delu »v Božjo slavo« (Soffner 1995, 67;
Weber 1988)).
Pri Luthru samem vera v biblijskega Boga ne le ni izhodišče, ampak je
nasprotje take usmerjenosti k posamezniku, k »vase zakrivljenemu po-
samezniku«. Seveda le, dokler in kolikor je vera v biblijskega Boga živa.
»Izguba Boga«, usihanje in zavračanje te vere v novoveškem razvoju k
modernosti – k čemer naj bi prispevala tudi težavnost/zahtevnost poj-
movanja vere v Luthrovem smislu –, moderno vzdušje, ki »nebo prepuš-
ča angelom in vrabcem« (Heine), pa privedejo do tega, da postane po-
sameznikov mikrokozmos tako rekoč ključni, če že ne edini pomembni
universum in on sam edini subjekt, ki (zavedno in nezavedno) prevza-
me vse lastnosti Boga kot še pri Luthru edinega subjekta: svobodo, av-
tonomijo, ustvarjalnost (»samoizpolnjevanje«, »avtentičnost«, »kreativ-
nost«). Sodobna »lutrovska varianta tega tipa pa še posebej meri svoje
osvobajanje, svojo emancipiranost, po doseženi stopnji ’notranje svobo-
de’«. (Soffner 1995, 66) Novoveška »teorija človeka kot subjekta je prevze-
la strukturni model krščanskega boga in naredila iz posameznika ego-
centrični subjekt« (74).
Ob vsem poznavanju Luthrovih teoloških fines se Soeffner s takim
prikazom in oceno posledic Luthrovega pojmovanja vere pridružuje
starejšim kritikam (na katere se sicer ne sklicuje), na primer Herberta
Marcuseja in Maxa Schelerja, kakor jih prikaže in zavrača Eberhard
Jüngel v delu, ki ga prikazujemo.
150
Luthrov nauk in napotki za krščansko življenje naj bi v vsakdanu vo-
dili v nov tip družbenosti, v skupnost kot skupnost posameznikov/»posa-
mičnikov« [Vereinzelung in der Gemeinschaft] (str. 47).
Zaradi poudarka na notranjih nagibih in motivih (kot terenu za pre-
verjanje zaresnosti vere) so zunanja dela/dejanja in produkti »razvred-
noteni in nevtralizirani« (str. 47). Interes za praktično dejavnost se umak-
ne interesu za »nepraktično spoznavanje« (str. 74). (Soeffner v tej zvezi
opozori na drugačno usmerjenost in učinke Calvinove/kalvinistične re-
formacijske struje, ki jo posebej analizira Max Weber in pri kateri naj bi
se gotovost vere izražala in preverjala v racionalno organiziranem »zu-
nanjem« poklicnem/posvetnem delu »v Božjo slavo« (Soffner 1995, 67;
Weber 1988)).
Pri Luthru samem vera v biblijskega Boga ne le ni izhodišče, ampak je
nasprotje take usmerjenosti k posamezniku, k »vase zakrivljenemu po-
samezniku«. Seveda le, dokler in kolikor je vera v biblijskega Boga živa.
»Izguba Boga«, usihanje in zavračanje te vere v novoveškem razvoju k
modernosti – k čemer naj bi prispevala tudi težavnost/zahtevnost poj-
movanja vere v Luthrovem smislu –, moderno vzdušje, ki »nebo prepuš-
ča angelom in vrabcem« (Heine), pa privedejo do tega, da postane po-
sameznikov mikrokozmos tako rekoč ključni, če že ne edini pomembni
universum in on sam edini subjekt, ki (zavedno in nezavedno) prevza-
me vse lastnosti Boga kot še pri Luthru edinega subjekta: svobodo, av-
tonomijo, ustvarjalnost (»samoizpolnjevanje«, »avtentičnost«, »kreativ-
nost«). Sodobna »lutrovska varianta tega tipa pa še posebej meri svoje
osvobajanje, svojo emancipiranost, po doseženi stopnji ’notranje svobo-
de’«. (Soffner 1995, 66) Novoveška »teorija človeka kot subjekta je prevze-
la strukturni model krščanskega boga in naredila iz posameznika ego-
centrični subjekt« (74).
Ob vsem poznavanju Luthrovih teoloških fines se Soeffner s takim
prikazom in oceno posledic Luthrovega pojmovanja vere pridružuje
starejšim kritikam (na katere se sicer ne sklicuje), na primer Herberta
Marcuseja in Maxa Schelerja, kakor jih prikaže in zavrača Eberhard
Jüngel v delu, ki ga prikazujemo.
150
