Page 155 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 155
marko kerševan
življenje v razmerju do Boga; telo, meso, zunanjost so človeško življen
je, vključeno v zunanja posvetna razmerja in dogajanja. Duša je prostor
svobode in sužnosti, greha in odrešenja, dobrega in slabega; notranjost
ni le prostor dobrega, večnega, odrešenja nasproti slabi, grešni, nesvo-
bodni zunanjosti. In drugič, bistveno, v tej duši se zgodita (ali ne zgodi-
ta) s strani Boga in po Bogu človekovo opravičenje in odrešenje, zara-
di katerih je notranji človek svoboden nasproti zunanjemu svetu. Duša
ni svobodna nasproti zunanji stvarnosti zaradi svoje duhovne narave,
temveč zaradi svobode, ki jo je človeku/duši pridobil in podaril Kristus.
Ta dar sprejema duša po veri, ki/ko sprejema Božjo besedo evangelija
in s tem Kristusa samega. In tretjič: sprejemanje Božje besede v dušo po
veri pomeni, da se človek lahko odvrne od sveta in njegovih del (in svo-
jih del v svetu) in obrne k sebi, navznoter. Toda obrnitev k sebi pomeni
zdaj (torej v veri in po veri) obrniti se h Kristusu, k Božji besedi v meni,
ki je prišla od zunaj in me zato usmerja navzven na način, kot je prišla k
meni v dušo – na način svobodnega, zastonjskega služenja ne sebi, am-
pak drugim, bližnjim. »Kažipotni« sta dve podobi. Novozavezna: »Kar
ste storili kateremu od mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt
25,40), in Avguštinova: »Bog mi je bližji, kot sem sam sebi« (intimior in-
timis meis). Služiti bližnjemu tako za verujočega človeka ni le poljuben
dodatek, ki ga lahko tudi ne bi bilo, še manj je le tvegana/nezaželena pot
iz samozadostne, čiste, varne notranjosti. Kristjan je svoboden in niko-
mur podrejen in hkrati – glede na to, kako je to svobodo dobil in kako
v njem obstaja – služabnik vsem in svobodno vsem podrejen.
Svobodno pomeni brez prisile in brez računa. Seveda po Luthru zu-
nanji človek v svetu vedno tudi računa, preračunava koristi, nevarnos-
ti, svoje moči in moči drugih (materialne, socialne, psihične); kot bitje
sveta ne more drugače. Toda obstoj in mera svobodnega, nesebičnega
čustvovanja in delovanja, čiste empatije in ljubezni je znak, da je človek
tudi že (čeprav še ne v celoti) novi človek (»notranji človek«), in znak, da
nad starim človekom, starim Adamom, zmaguje novi Adam, novi človek.
Ker pride do osvoboditve in usmeritve k nesebični ljubezni po veri, sta
zmožnost in dejanskost take usmeritve, take svobodne ljubezni hkrati
edini pravi dokaz zaresne vere, zaresnega sprejemanja Božje milosti …
153
življenje v razmerju do Boga; telo, meso, zunanjost so človeško življen
je, vključeno v zunanja posvetna razmerja in dogajanja. Duša je prostor
svobode in sužnosti, greha in odrešenja, dobrega in slabega; notranjost
ni le prostor dobrega, večnega, odrešenja nasproti slabi, grešni, nesvo-
bodni zunanjosti. In drugič, bistveno, v tej duši se zgodita (ali ne zgodi-
ta) s strani Boga in po Bogu človekovo opravičenje in odrešenje, zara-
di katerih je notranji človek svoboden nasproti zunanjemu svetu. Duša
ni svobodna nasproti zunanji stvarnosti zaradi svoje duhovne narave,
temveč zaradi svobode, ki jo je človeku/duši pridobil in podaril Kristus.
Ta dar sprejema duša po veri, ki/ko sprejema Božjo besedo evangelija
in s tem Kristusa samega. In tretjič: sprejemanje Božje besede v dušo po
veri pomeni, da se človek lahko odvrne od sveta in njegovih del (in svo-
jih del v svetu) in obrne k sebi, navznoter. Toda obrnitev k sebi pomeni
zdaj (torej v veri in po veri) obrniti se h Kristusu, k Božji besedi v meni,
ki je prišla od zunaj in me zato usmerja navzven na način, kot je prišla k
meni v dušo – na način svobodnega, zastonjskega služenja ne sebi, am-
pak drugim, bližnjim. »Kažipotni« sta dve podobi. Novozavezna: »Kar
ste storili kateremu od mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt
25,40), in Avguštinova: »Bog mi je bližji, kot sem sam sebi« (intimior in-
timis meis). Služiti bližnjemu tako za verujočega človeka ni le poljuben
dodatek, ki ga lahko tudi ne bi bilo, še manj je le tvegana/nezaželena pot
iz samozadostne, čiste, varne notranjosti. Kristjan je svoboden in niko-
mur podrejen in hkrati – glede na to, kako je to svobodo dobil in kako
v njem obstaja – služabnik vsem in svobodno vsem podrejen.
Svobodno pomeni brez prisile in brez računa. Seveda po Luthru zu-
nanji človek v svetu vedno tudi računa, preračunava koristi, nevarnos-
ti, svoje moči in moči drugih (materialne, socialne, psihične); kot bitje
sveta ne more drugače. Toda obstoj in mera svobodnega, nesebičnega
čustvovanja in delovanja, čiste empatije in ljubezni je znak, da je človek
tudi že (čeprav še ne v celoti) novi človek (»notranji človek«), in znak, da
nad starim človekom, starim Adamom, zmaguje novi Adam, novi človek.
Ker pride do osvoboditve in usmeritve k nesebični ljubezni po veri, sta
zmožnost in dejanskost take usmeritve, take svobodne ljubezni hkrati
edini pravi dokaz zaresne vere, zaresnega sprejemanja Božje milosti …
153
