Page 170 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 170
razgledi, vpogledi
z »varovanjem narave« in so tako svojo tradicionalno rdečo zastavo na-
močili v zeleno barvo, pod katero danes nastopajo. A tudi tu so lestvico
obrnili in je na vrhu varovanje žab, kuščarjev in podobnih živali, čisto
na dnu, pravzaprav že zunaj območja kakršne koli vrednosti, pa je pri-
stal človek, čeprav ga imajo v svojem naziranju še vedno le za višje raz-
vito žival, torej del narave, ki jo hočejo reševati. Ob tem, ko skušajo re-
šiti vsako krastačo, da je ne bi povozil tovornjak na cesti, kar je lepo, pa
ne le dopuščajo množično ubijanje človeškega zaroda, ampak z vsemi
sredstvi skušajo tako »varovanje« narave in življenja na ravni vedno bolj
zrahljanih zakonskih omejitev še olajšati – tiste, ki umoru rečejo umor,
pa inkriminirati in jih narediti za največji problem v državi. Prav te dni,
ko to pišem, sem prebral, kako je bil med prvimi zakoni, ki jih je spreje-
la Nemčija v letu 1933 po prihodu Hitlerja na oblast, zelo strog zakon o
varstvu živali – njihova rahločutnost do življenja pa se je nehala pri člo-
veku, ki je bil za nacionalne socialiste manj kakor mrtve stvari, a tudi
pri internacionalnih socialistih stvari niso bile drugačne.
Ta problem celo vsakokratna slovenska oblast ni, kar mi bodo slo-
venski bralci gotovo najtežje verjeli. Nobena oblast ne prihaja z drugih
planetov, da bi se bistveno razlikovala od ljudstva, ki mu je postavljena v
službo in vladanje hkrati. Tako so pri vsaki oblastni strukturi zastopane
prav iste značajske in moralne prvine, kakor jih najdemo pri ljudstvu.
Zato tudi ljudska modrost, da ima vsako ljudstvo tako vlado, kakršno
si zasluži, izjemoma ni zmotna, kakor je zmotna prenekatera »ljudska
modrost«. Kako nesmiselno je mišljenje, da si ljudstvo vendar zasluži
boljšo oblast, vidimo šele, če upoštevamo, da največji del tega ljudstva
hodi po široki cesti sveta svoji večni pogubi naproti. Tako ljudstvo si za-
služi še neprimerno slabšo oblast, kakor jo sicer vedno dobi – in bi tako
slabo oblast tudi dobilo, če ne bi ta, ki v resnici postavlja kralje in kne-
ze in jih odstavlja (Job 34,24), bil Bog, ki tudi najslabšo oblast postavlja
v poboljšanje ljudi, da bi zahrepeneli po odrešitvi, kar je pod »dobro«
oblastjo veliko težje. Seveda ima ista nagnjenost k temu ali onemu gre-
hu pri človeku oblasti neprimerno večji učinek kakor pa pri majhnem
zasebniku. A to velja samo za učinek v zunanjih rečeh. Tudi greh naj-
manjšega človeka v državi pa ima enake usodne posledice zanj, kakor
168
z »varovanjem narave« in so tako svojo tradicionalno rdečo zastavo na-
močili v zeleno barvo, pod katero danes nastopajo. A tudi tu so lestvico
obrnili in je na vrhu varovanje žab, kuščarjev in podobnih živali, čisto
na dnu, pravzaprav že zunaj območja kakršne koli vrednosti, pa je pri-
stal človek, čeprav ga imajo v svojem naziranju še vedno le za višje raz-
vito žival, torej del narave, ki jo hočejo reševati. Ob tem, ko skušajo re-
šiti vsako krastačo, da je ne bi povozil tovornjak na cesti, kar je lepo, pa
ne le dopuščajo množično ubijanje človeškega zaroda, ampak z vsemi
sredstvi skušajo tako »varovanje« narave in življenja na ravni vedno bolj
zrahljanih zakonskih omejitev še olajšati – tiste, ki umoru rečejo umor,
pa inkriminirati in jih narediti za največji problem v državi. Prav te dni,
ko to pišem, sem prebral, kako je bil med prvimi zakoni, ki jih je spreje-
la Nemčija v letu 1933 po prihodu Hitlerja na oblast, zelo strog zakon o
varstvu živali – njihova rahločutnost do življenja pa se je nehala pri člo-
veku, ki je bil za nacionalne socialiste manj kakor mrtve stvari, a tudi
pri internacionalnih socialistih stvari niso bile drugačne.
Ta problem celo vsakokratna slovenska oblast ni, kar mi bodo slo-
venski bralci gotovo najtežje verjeli. Nobena oblast ne prihaja z drugih
planetov, da bi se bistveno razlikovala od ljudstva, ki mu je postavljena v
službo in vladanje hkrati. Tako so pri vsaki oblastni strukturi zastopane
prav iste značajske in moralne prvine, kakor jih najdemo pri ljudstvu.
Zato tudi ljudska modrost, da ima vsako ljudstvo tako vlado, kakršno
si zasluži, izjemoma ni zmotna, kakor je zmotna prenekatera »ljudska
modrost«. Kako nesmiselno je mišljenje, da si ljudstvo vendar zasluži
boljšo oblast, vidimo šele, če upoštevamo, da največji del tega ljudstva
hodi po široki cesti sveta svoji večni pogubi naproti. Tako ljudstvo si za-
služi še neprimerno slabšo oblast, kakor jo sicer vedno dobi – in bi tako
slabo oblast tudi dobilo, če ne bi ta, ki v resnici postavlja kralje in kne-
ze in jih odstavlja (Job 34,24), bil Bog, ki tudi najslabšo oblast postavlja
v poboljšanje ljudi, da bi zahrepeneli po odrešitvi, kar je pod »dobro«
oblastjo veliko težje. Seveda ima ista nagnjenost k temu ali onemu gre-
hu pri človeku oblasti neprimerno večji učinek kakor pa pri majhnem
zasebniku. A to velja samo za učinek v zunanjih rečeh. Tudi greh naj-
manjšega človeka v državi pa ima enake usodne posledice zanj, kakor
168
