Page 167 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 167
Eberhard Jüngel
Če je notranji [novi] človek po Božji milosti in veri usklajen z Bogom,
se za to lahko zahvali le Bogu. Za to sam ni odgovoren. Je pa zato toli-
ko odgovornejši Bogu za to, kar bo kot tak naredil iz sebe. […] Brez tega
temeljnega razlikovanja bagateliziramo notranje nasprotje v človeškem
bivanju in njegovem svetu ter nasprotovanje Bogu, ki se v tem izraža.
[…] Razlikovanje med zunanjim in notranjim človekom nas zavaru-
je pred naivnim pojmovanjem, da je mogoče Božje kraljestvo nepos-
redno izenačevati z enim od kraljestev tega sveta. Hkrati pa s tem, ko
postavlja notranjega človeka kot novega nasproti zunanjemu in stare-
mu, zavaruje pred defetističnim pojmovanjem, da je kristjanu dovolje-
no, da se ob pogledu na tek sveta prepusti religiozni spekulaciji. »Tu se
ne sme biti nedejaven.«
V protislovnem posvetnem življenju je treba »z veseljem in radostjo«
božjo službo razumno praznovati z dejavnostjo v dobro ljudi, opravlja-
no iz »svobodne ljubezni«. Kjer take dejavnosti ni, tudi ni ljubezni in
krščanske svobode, ampak monarhično vlada greh. […] Razlikovanje
med notranjim in zunanjim človekom ne govori za dualizem, a tudi ne
za identiteto med tem in onim svetom, temveč omogoča, da vzamemo
antropološko zares, da je že na zemlji »začetek in naraščanje«, pa čeprav
res le začetek in naraščanje, novega, »ki bo uresničeno v onem svetu«.
Z delovanjem ljudi to novo ne bo uresničeno, saj na zemlji ne more biti,
toda to ravno sili k delovanju v tem starem svetu tako, da bo v njem na
stal vsaj nastavek (pris)podobe kraljestva svobode. […]
»Velja naj pravilo, da naj dobrine, ki jih imamo od Boga, tečejo od
enega k drugemu in postanejo splošne.« Tako kot tečejo Božje dobrine
od Jezusa k nam – potem, ko nas je vzel za svoje, kot bi bil nam enak –,
tako naj od nas tečejo dobrine k tistim, ki jih potrebujejo.
Luther: »[…] celo tako, da bom za svojega bližnjega zastavil pred Boga
tudi svojo vero in svojo pravičnost, da prekrijem njegove grehe, jih vza-
mem nase in ravnam kot bi bili moji – prav tako, kot je vsem nam storil
Kristus. Glej, to je narava ljubezni, kjer je resnična/zaresna [wahrhaftig].
Resnična/zaresna pa je, kjer je resnična/zaresna vera.«
Odlomke izbral in iz nemščine prevedel Marko Kerševan
165
Če je notranji [novi] človek po Božji milosti in veri usklajen z Bogom,
se za to lahko zahvali le Bogu. Za to sam ni odgovoren. Je pa zato toli-
ko odgovornejši Bogu za to, kar bo kot tak naredil iz sebe. […] Brez tega
temeljnega razlikovanja bagateliziramo notranje nasprotje v človeškem
bivanju in njegovem svetu ter nasprotovanje Bogu, ki se v tem izraža.
[…] Razlikovanje med zunanjim in notranjim človekom nas zavaru-
je pred naivnim pojmovanjem, da je mogoče Božje kraljestvo nepos-
redno izenačevati z enim od kraljestev tega sveta. Hkrati pa s tem, ko
postavlja notranjega človeka kot novega nasproti zunanjemu in stare-
mu, zavaruje pred defetističnim pojmovanjem, da je kristjanu dovolje-
no, da se ob pogledu na tek sveta prepusti religiozni spekulaciji. »Tu se
ne sme biti nedejaven.«
V protislovnem posvetnem življenju je treba »z veseljem in radostjo«
božjo službo razumno praznovati z dejavnostjo v dobro ljudi, opravlja-
no iz »svobodne ljubezni«. Kjer take dejavnosti ni, tudi ni ljubezni in
krščanske svobode, ampak monarhično vlada greh. […] Razlikovanje
med notranjim in zunanjim človekom ne govori za dualizem, a tudi ne
za identiteto med tem in onim svetom, temveč omogoča, da vzamemo
antropološko zares, da je že na zemlji »začetek in naraščanje«, pa čeprav
res le začetek in naraščanje, novega, »ki bo uresničeno v onem svetu«.
Z delovanjem ljudi to novo ne bo uresničeno, saj na zemlji ne more biti,
toda to ravno sili k delovanju v tem starem svetu tako, da bo v njem na
stal vsaj nastavek (pris)podobe kraljestva svobode. […]
»Velja naj pravilo, da naj dobrine, ki jih imamo od Boga, tečejo od
enega k drugemu in postanejo splošne.« Tako kot tečejo Božje dobrine
od Jezusa k nam – potem, ko nas je vzel za svoje, kot bi bil nam enak –,
tako naj od nas tečejo dobrine k tistim, ki jih potrebujejo.
Luther: »[…] celo tako, da bom za svojega bližnjega zastavil pred Boga
tudi svojo vero in svojo pravičnost, da prekrijem njegove grehe, jih vza-
mem nase in ravnam kot bi bili moji – prav tako, kot je vsem nam storil
Kristus. Glej, to je narava ljubezni, kjer je resnična/zaresna [wahrhaftig].
Resnična/zaresna pa je, kjer je resnična/zaresna vera.«
Odlomke izbral in iz nemščine prevedel Marko Kerševan
165
