Page 173 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 173
vinko ošlak
na tem, na napačni podobi o človeku, na nerazumevanju človekovega
bitja in bistva. Temelj je bila namreč Darwinova evolucionistična dog
ma, za katero nimamo v naravi niti ene evidence – v slovenskih šolskih
kabinetih pa so deponirane Haecklove fantazijske risbice o vzponu naj-
nižjega, še štirinožnega primata vse do vzravnanega dvonožnega pri-
mata – človeka. Božja beseda pa povzdigne vprašanje o človeku na ra-
ven, le malo nižjo od Boga:
Kaj je človek, da se ga spominjaš,
sin človekov, da ga obiskuješ?
Naredil si ga malo nižjega od Boga,
s slavo in častjo si ga ovenčal.
Dal si mu oblast nad deli svojih rok,
vse si položil pod njegove noge. (Ps 8,5–7)
Kdor bere ta psalm in ga razume, s človekom ne more ravnati, ka-
kor je Slovenec ravnal s Slovencem, ko je veljalo, kar je Prešeren zapisal
za davno preteklost, ne da bi vedel, da bo to postalo bližnja prihodnost:
»Slovenec že mori Slovenca, brata …«
Kdor prav spozna Boga, dobi mero, po kateri lahko prav spozna tudi
človeka. To spoznanje se od spoznanja Boga razlikuje po tem, da je raz-
deljeno na tri dele. Najprej imamo človeka, ustvarjenega po Božji po-
dobi, postavljenega v raj z dvojnim naročilom in eno samo omejitvijo.
Naročilo govori o rodovitnosti, s katero naj napolni zemljo, a tudi o ob-
delovanju in varovanju vrta, v katerega je bil postavljen. Omejitev je vel
jala le drevesu preizkušnje, drevesu hudega in dobrega. Če bosta prva
človeka, ki ne le nista imela nobenega problema, ampak tudi nobene
težave nista imela, kljub Božji prepovedi jedla sad s tega drevesa, bos-
ta dejansko spoznala hudo, namreč v lastnem srcu, v katerem se odtlej
poraja in iz katerega prihaja greh in vse zlo, ki zadeva človeka do na-
ših dni. Tudi tega človeka, ki živi v režimu greha, ni mogoče spoznati
brez Božje besede, saj s fizičnim ogledalom sicer vidimo lastno fizično
podobo, nimamo pa ogledala, v katerem bi videli svojo duhovno podo-
bo, katere izmaličenje je tako mojstrsko opisal v svojem romanu Slika
Doriana Graya Oscar Wilde. A tudi tako velik pisatelj ni mogel poka-
171
na tem, na napačni podobi o človeku, na nerazumevanju človekovega
bitja in bistva. Temelj je bila namreč Darwinova evolucionistična dog
ma, za katero nimamo v naravi niti ene evidence – v slovenskih šolskih
kabinetih pa so deponirane Haecklove fantazijske risbice o vzponu naj-
nižjega, še štirinožnega primata vse do vzravnanega dvonožnega pri-
mata – človeka. Božja beseda pa povzdigne vprašanje o človeku na ra-
ven, le malo nižjo od Boga:
Kaj je človek, da se ga spominjaš,
sin človekov, da ga obiskuješ?
Naredil si ga malo nižjega od Boga,
s slavo in častjo si ga ovenčal.
Dal si mu oblast nad deli svojih rok,
vse si položil pod njegove noge. (Ps 8,5–7)
Kdor bere ta psalm in ga razume, s človekom ne more ravnati, ka-
kor je Slovenec ravnal s Slovencem, ko je veljalo, kar je Prešeren zapisal
za davno preteklost, ne da bi vedel, da bo to postalo bližnja prihodnost:
»Slovenec že mori Slovenca, brata …«
Kdor prav spozna Boga, dobi mero, po kateri lahko prav spozna tudi
človeka. To spoznanje se od spoznanja Boga razlikuje po tem, da je raz-
deljeno na tri dele. Najprej imamo človeka, ustvarjenega po Božji po-
dobi, postavljenega v raj z dvojnim naročilom in eno samo omejitvijo.
Naročilo govori o rodovitnosti, s katero naj napolni zemljo, a tudi o ob-
delovanju in varovanju vrta, v katerega je bil postavljen. Omejitev je vel
jala le drevesu preizkušnje, drevesu hudega in dobrega. Če bosta prva
človeka, ki ne le nista imela nobenega problema, ampak tudi nobene
težave nista imela, kljub Božji prepovedi jedla sad s tega drevesa, bos-
ta dejansko spoznala hudo, namreč v lastnem srcu, v katerem se odtlej
poraja in iz katerega prihaja greh in vse zlo, ki zadeva človeka do na-
ših dni. Tudi tega človeka, ki živi v režimu greha, ni mogoče spoznati
brez Božje besede, saj s fizičnim ogledalom sicer vidimo lastno fizično
podobo, nimamo pa ogledala, v katerem bi videli svojo duhovno podo-
bo, katere izmaličenje je tako mojstrsko opisal v svojem romanu Slika
Doriana Graya Oscar Wilde. A tudi tako velik pisatelj ni mogel poka-
171
