Page 166 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 166
bilo je povedano
S teološko kategorijo notranjega človeka se ontološko vztraja, da
človek ne naredi samega sebe za to, kar je, da se torej ne more sam
pridobiti in posedovati. Cilj samouresničevanja/samoudejanjan
ja [Selbstverwirklichung] je samoposedovanje, neomejevano imetje
[Selbsthabe] samega sebe. Temu cilju služi tudi filozofsko razlikovanje
notranjega in zunanjega, ko se človeku, osvobojenem zunanjih vezi, ob-
ljublja, da ne bo nikogaršnja posest/lastnina in bo lahko posedoval sam
sebe brez vsakih omejitev. Luthrov – od Pavla prejeti – govor o notran
jem človeku pa ravno oporeka, da bi človek lahko posedoval, lahko imel
samega sebe. Človek je odtegnjen samemu sebi, zato da je in da postaja.
To zadošča. Tako je, če je človek to, kar postane po Božji milosti. Z na-
šim delovanjem postanemo imetniki, ki hočejo nekaj imeti, da bi lahko
imeli samega sebe. Z Božjo milostjo postanemo verujoči in ljubeči. V
veri in ljubezni postanemo iz imetnikov zopet bivajoči (in kot taki v na
stajanju), na katerih Bog gradi. Človek je odtegnjen samemu sebi v svoje
lastno dobro in tako svoboden za soljudi in svoboden za služenje z deli.
10. Posledica menjave: služenje z deli
[107–114] […] Luther: »Človek v svojem umrljivem telesu ne živi zase,
temveč za vse ljudi na zemlji; da, živi samo zanje in ne zase. […] To je res-
nično krščansko življenje, tu je vera, ki je dejavna preko ljubezni, ko gre
človek z veseljem in ljubeznijo na delo v najsvobodnejšem suženjstvu,
ko rad in prostovoljno služi drugemu.« Luther ne oznanja individualiz-
ma krščanskega življenja, temveč daje besedo njegovi družbeni struk-
turiranosti. Vita christiana naj bo oblikovana po Kristusovem vzgledu,
tako da iz preobilja življenja notranjega človeka (ki mu ga dolgujemo)
»svobodno, veselo in zastonj« delamo, kar je Bogu všeč. Tako postane
eden drugemu Kristus. Tudi družbene in državljanske dolžnosti v smis-
lu Rim 13 in Tit 3 kristjan izpolnjuje »iz ljubezni in svobode«.
V etičnem in socialnoetičnem pogledu Luther visoko vrednoti enot
nost notranjega in zunanjega človeka. V tej dimenziji naj se dobljena
svoboda vere tako rekoč izživi, iz-dela. Toda ta enotnost mora šele na-
stajati, in sicer tako, da pride do izraza plodnost predpostavljenega raz-
likovanja. To pa je v dveh primerih. […]
164
S teološko kategorijo notranjega človeka se ontološko vztraja, da
človek ne naredi samega sebe za to, kar je, da se torej ne more sam
pridobiti in posedovati. Cilj samouresničevanja/samoudejanjan
ja [Selbstverwirklichung] je samoposedovanje, neomejevano imetje
[Selbsthabe] samega sebe. Temu cilju služi tudi filozofsko razlikovanje
notranjega in zunanjega, ko se človeku, osvobojenem zunanjih vezi, ob-
ljublja, da ne bo nikogaršnja posest/lastnina in bo lahko posedoval sam
sebe brez vsakih omejitev. Luthrov – od Pavla prejeti – govor o notran
jem človeku pa ravno oporeka, da bi človek lahko posedoval, lahko imel
samega sebe. Človek je odtegnjen samemu sebi, zato da je in da postaja.
To zadošča. Tako je, če je človek to, kar postane po Božji milosti. Z na-
šim delovanjem postanemo imetniki, ki hočejo nekaj imeti, da bi lahko
imeli samega sebe. Z Božjo milostjo postanemo verujoči in ljubeči. V
veri in ljubezni postanemo iz imetnikov zopet bivajoči (in kot taki v na
stajanju), na katerih Bog gradi. Človek je odtegnjen samemu sebi v svoje
lastno dobro in tako svoboden za soljudi in svoboden za služenje z deli.
10. Posledica menjave: služenje z deli
[107–114] […] Luther: »Človek v svojem umrljivem telesu ne živi zase,
temveč za vse ljudi na zemlji; da, živi samo zanje in ne zase. […] To je res-
nično krščansko življenje, tu je vera, ki je dejavna preko ljubezni, ko gre
človek z veseljem in ljubeznijo na delo v najsvobodnejšem suženjstvu,
ko rad in prostovoljno služi drugemu.« Luther ne oznanja individualiz-
ma krščanskega življenja, temveč daje besedo njegovi družbeni struk-
turiranosti. Vita christiana naj bo oblikovana po Kristusovem vzgledu,
tako da iz preobilja življenja notranjega človeka (ki mu ga dolgujemo)
»svobodno, veselo in zastonj« delamo, kar je Bogu všeč. Tako postane
eden drugemu Kristus. Tudi družbene in državljanske dolžnosti v smis-
lu Rim 13 in Tit 3 kristjan izpolnjuje »iz ljubezni in svobode«.
V etičnem in socialnoetičnem pogledu Luther visoko vrednoti enot
nost notranjega in zunanjega človeka. V tej dimenziji naj se dobljena
svoboda vere tako rekoč izživi, iz-dela. Toda ta enotnost mora šele na-
stajati, in sicer tako, da pride do izraza plodnost predpostavljenega raz-
likovanja. To pa je v dveh primerih. […]
164
