Page 165 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 165
Eberhard Jüngel
Jezus Kristus je za vernika merodajen kot vzor: kot je Jezus svobodno
postal suženj, »tako naj se tudi krščanski človek svobodno odloči, da bo
služabnik in pomagal svojemu bližnjemu«. […] Luthrovo razločevanje
notranjega in zunanjega človeka v isti osebi torej gotovo nima za cilj, da
bi teološko razvrednotilo kristjanov odnos do sveta na račun neke »čis-
te notranjosti«, ki bi kot svobodno lebdeča ostajala sama zase – »ideala,
ki ne bi vključeval nobene vsebine, nobene pozitivne vrednosti […]«, kot
je polemiziral Scheler. Prav tako ni mogoče trditi, da se naš spis »izteče v
opravičevanje dejanske nesvobode in neenakosti kot posledice notranje
svobode in enakosti« (Marcuse).6 Prav nasprotno.
Da gre Luthru za nekaj nasprotnega od tistega, kar se mu pripisuje,
pokažejo prav njegove vzporednice med usklajenostjo notranjega člo-
veka z Bogom na eni strani in usklajenostjo zunanjega človeka z notra-
njim na drugi. Zunanji človek naj bo v takem odnosu do notranjega, kot
je ta do Boga. […] Luther sicer izrecno poudarja, da je usklajenost no-
tranjega človeka z Bogom izključno Božje delo in da človek pri tem ni
akter, temveč ga je treba videti zgolj kot poslušalca in verujočega. […]
Toda Jezus Kristus (ki nas je kot sacramentum osvobodil brez našega
prispevka), hoče biti tudi vzgled (exemplum) in kliče osvobojenega člo-
veka, da mu sledi. Zato mora zdaj ta postati dejaven, postati iz poslušal-
ca besede njen akter, udejanjati svojo vero v ljubezni. […] Jezus Kristus
je dejavna in oblikujoča sila tudi kristjanovega posvetnega življenja. […]
Luthrovega namena ne moremo bolj zgrešiti, kot če mu pripisuje-
mo, da je njegovo razlikovanje med notranjim in zunanjim človekom (v
njunem medsebojnem spopadu) plaidoyer za antropološki dualizem z
»dvojno moralo«. […] Če bi se odpovedali razlikovanju med notranjim
in zunanjim človekom – v kakršni koli že terminologiji izraženem –,
bi morali razumeti človeka zgolj kot delujočega, ki v svojem delovanju
sam udejanja samega sebe. V tem primeru sem jaz svoje dejanje. […] In
v takem primeru je Bog (tako kot svet) obravnavan kot sredstvo člove-
kovega samouresničevanja ali pa se ga povsem ignorira: kot alternativa
se ponujata služenje malikom ali ateizem, praznoverje ali nevera. […]
6 Marcusejeve in Schelerjeve kritike, ki jih navaja Jüngel, smo povzeli/nakazali v
Uvodnem pojasnilu.
163
Jezus Kristus je za vernika merodajen kot vzor: kot je Jezus svobodno
postal suženj, »tako naj se tudi krščanski človek svobodno odloči, da bo
služabnik in pomagal svojemu bližnjemu«. […] Luthrovo razločevanje
notranjega in zunanjega človeka v isti osebi torej gotovo nima za cilj, da
bi teološko razvrednotilo kristjanov odnos do sveta na račun neke »čis-
te notranjosti«, ki bi kot svobodno lebdeča ostajala sama zase – »ideala,
ki ne bi vključeval nobene vsebine, nobene pozitivne vrednosti […]«, kot
je polemiziral Scheler. Prav tako ni mogoče trditi, da se naš spis »izteče v
opravičevanje dejanske nesvobode in neenakosti kot posledice notranje
svobode in enakosti« (Marcuse).6 Prav nasprotno.
Da gre Luthru za nekaj nasprotnega od tistega, kar se mu pripisuje,
pokažejo prav njegove vzporednice med usklajenostjo notranjega člo-
veka z Bogom na eni strani in usklajenostjo zunanjega človeka z notra-
njim na drugi. Zunanji človek naj bo v takem odnosu do notranjega, kot
je ta do Boga. […] Luther sicer izrecno poudarja, da je usklajenost no-
tranjega človeka z Bogom izključno Božje delo in da človek pri tem ni
akter, temveč ga je treba videti zgolj kot poslušalca in verujočega. […]
Toda Jezus Kristus (ki nas je kot sacramentum osvobodil brez našega
prispevka), hoče biti tudi vzgled (exemplum) in kliče osvobojenega člo-
veka, da mu sledi. Zato mora zdaj ta postati dejaven, postati iz poslušal-
ca besede njen akter, udejanjati svojo vero v ljubezni. […] Jezus Kristus
je dejavna in oblikujoča sila tudi kristjanovega posvetnega življenja. […]
Luthrovega namena ne moremo bolj zgrešiti, kot če mu pripisuje-
mo, da je njegovo razlikovanje med notranjim in zunanjim človekom (v
njunem medsebojnem spopadu) plaidoyer za antropološki dualizem z
»dvojno moralo«. […] Če bi se odpovedali razlikovanju med notranjim
in zunanjim človekom – v kakršni koli že terminologiji izraženem –,
bi morali razumeti človeka zgolj kot delujočega, ki v svojem delovanju
sam udejanja samega sebe. V tem primeru sem jaz svoje dejanje. […] In
v takem primeru je Bog (tako kot svet) obravnavan kot sredstvo člove-
kovega samouresničevanja ali pa se ga povsem ignorira: kot alternativa
se ponujata služenje malikom ali ateizem, praznoverje ali nevera. […]
6 Marcusejeve in Schelerjeve kritike, ki jih navaja Jüngel, smo povzeli/nakazali v
Uvodnem pojasnilu.
163
