Page 187 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 187
geza erniša
polnem nasprotju z resnico, da je Bog Stvarnik in upravitelj tega sve-
ta. Žal pa ljudje velikokrat manipuliramo tudi z božjo besedo tako, kot
nam odgovarja in kot nam ustreza. Toda pozor: resnica ni spremenlji-
va. (Vprašanje seveda je, kako to resnico interpretiramo.) In če si zdajle
postavimo vprašanje, ali je nespodobno, izkoriščevalsko in nečloveško
ravnanje z naravo greh, moramo enoznačno povedati, da to je greh. Greh
proti Bogu, ljudem in celotnemu stvarstvu. Tudi kristjani si moramo
postaviti ogledalo in si priznati napake in grehe nasproti naravi. Če to
zmoremo, ima to lahko tudi širši vpliv na celotno družbo, še posebej,
ker je ravno (kot včasih radi rečemo) »krščanski svet«, kot najrazvitejši
del sveta, tudi največji onesnaževalec te zemlje.
A vrnimo se za kratko še na biblično izročilo o stvarjenju sveta in
vsega, kar v tem svetu biva. Biblični pripovedovalec nedvomno poro-
ča o božjem sklepu, da po tem, ko je bilo že vse ustvarjeno, Bog ustva-
ri še človeka, ki ga povzdigne nad vso ostalo stvarstvo kot krono svo-
jega ustvarjalnega dela. »Podvrzita si zemljo in gospodujta vsem živim
bitjem.« Vendar kot smo slišali, to pomeni tudi odgovornost, ki omeju-
je naše ravnanje, saj ne sme prihajati do brezobzirnega izkoriščanja na-
rave in s tem do uničenja našega okolja. Poročilo o stvarjenju namreč
gospodovanje razume kot veliko odgovornost, ki je še posebej izraže-
na v bogopodobnosti. Človek se torej mora do narave, in tu smo v sami
vsebinski sredici našega razmišljanja, obnašati tako, kot se Bog obnaša
do človeka. Iz tega izhaja, da smo zavezani k odgovornosti. Naše dosto-
janstvo, če povemo nekoliko drugače, je v naši odgovornosti Bogu kot
Stvarniku. Verjamem, da vsi poznamo najbolj razširjen in najstarejši
motiv stvarjenja človeka iz snovi zemlje. Kaj nam je dejansko s tem po-
vedano: nič več in nič manj kot dejstvo, da ima človek svoj obstoj od
Boga, zgrajen pa je iz elementov, ki pripadajo naši zemlji. Bog torej daje
življenje, toda ga jemlje tudi nazaj, in potem človek spet postane zem
lja, iz katere sestavin je bil vzet. Že zaradi tega bi bilo zemljo potrebno
bolj ceniti, kot jo cenimo danes. Hebrejska beseda »Adam« pomeni »člo-
vek«, »adama« pa pomeni zemlja. Vrt v Edenu (s tem mislimo ta svet) pa
seveda ni nobena pravljična dežela, v kateri bi samo uživali, ampak je
mesto, ki ga človek mora obdelovati, a tudi varovati. Z vsem, kar Biblija
185
polnem nasprotju z resnico, da je Bog Stvarnik in upravitelj tega sve-
ta. Žal pa ljudje velikokrat manipuliramo tudi z božjo besedo tako, kot
nam odgovarja in kot nam ustreza. Toda pozor: resnica ni spremenlji-
va. (Vprašanje seveda je, kako to resnico interpretiramo.) In če si zdajle
postavimo vprašanje, ali je nespodobno, izkoriščevalsko in nečloveško
ravnanje z naravo greh, moramo enoznačno povedati, da to je greh. Greh
proti Bogu, ljudem in celotnemu stvarstvu. Tudi kristjani si moramo
postaviti ogledalo in si priznati napake in grehe nasproti naravi. Če to
zmoremo, ima to lahko tudi širši vpliv na celotno družbo, še posebej,
ker je ravno (kot včasih radi rečemo) »krščanski svet«, kot najrazvitejši
del sveta, tudi največji onesnaževalec te zemlje.
A vrnimo se za kratko še na biblično izročilo o stvarjenju sveta in
vsega, kar v tem svetu biva. Biblični pripovedovalec nedvomno poro-
ča o božjem sklepu, da po tem, ko je bilo že vse ustvarjeno, Bog ustva-
ri še človeka, ki ga povzdigne nad vso ostalo stvarstvo kot krono svo-
jega ustvarjalnega dela. »Podvrzita si zemljo in gospodujta vsem živim
bitjem.« Vendar kot smo slišali, to pomeni tudi odgovornost, ki omeju-
je naše ravnanje, saj ne sme prihajati do brezobzirnega izkoriščanja na-
rave in s tem do uničenja našega okolja. Poročilo o stvarjenju namreč
gospodovanje razume kot veliko odgovornost, ki je še posebej izraže-
na v bogopodobnosti. Človek se torej mora do narave, in tu smo v sami
vsebinski sredici našega razmišljanja, obnašati tako, kot se Bog obnaša
do človeka. Iz tega izhaja, da smo zavezani k odgovornosti. Naše dosto-
janstvo, če povemo nekoliko drugače, je v naši odgovornosti Bogu kot
Stvarniku. Verjamem, da vsi poznamo najbolj razširjen in najstarejši
motiv stvarjenja človeka iz snovi zemlje. Kaj nam je dejansko s tem po-
vedano: nič več in nič manj kot dejstvo, da ima človek svoj obstoj od
Boga, zgrajen pa je iz elementov, ki pripadajo naši zemlji. Bog torej daje
življenje, toda ga jemlje tudi nazaj, in potem človek spet postane zem
lja, iz katere sestavin je bil vzet. Že zaradi tega bi bilo zemljo potrebno
bolj ceniti, kot jo cenimo danes. Hebrejska beseda »Adam« pomeni »člo-
vek«, »adama« pa pomeni zemlja. Vrt v Edenu (s tem mislimo ta svet) pa
seveda ni nobena pravljična dežela, v kateri bi samo uživali, ampak je
mesto, ki ga človek mora obdelovati, a tudi varovati. Z vsem, kar Biblija
185
