Page 188 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 188
razgledi, vpogledi
pove o stvarjenju in Stvarniku, vzpostavlja torej odnos med Bogom in
njegovim stvarstvom, med človekom in vsemi drugimi stvarmi, med
posameznikom in celoto. S tem pa človek dejansko vstopa v dvojni od-
nos, v odnos do Stvarnika, ki me je ustvaril, in v odnos do vseh ustvar-
jenih bitij in stvari na tem svetu, s katerimi si ta svet delim. Človek je
torej nerazdružljivo povezan z vsemi stvarmi. In to bi nas moralo vodi-
ti tudi pri našem ravnanju in odločanju, kako in na kakšen način bomo
definirali naš odnos do te zemlje, ki nam je edina, ki nas hrani in v ne-
drju katere bomo nekoč končali. Vsem nam je seveda znano, da se svet,
ki ga je (seveda po verovanju nekaterih, ne vseh) Bog ustvaril kot naš
življenjski prostor, nenehno spreminja. Toda kot smo že rekli, ta svet je
imel svoj začetek in imel bo svoj konec. Biblična pripoved o vesoljnem
potopu tako na nek način dopolnjuje pripoved o stvarjenju. Stvarnikova
volja je povzročila nastanek sveta in ona mu lahko postavi tudi konec.
Na koncu pripovedi o potopu pa Bog obljubi: »Dokler bo zemlja, ne pre-
neha odslej ne setev in žetev, mraz in vročina, poletje in zima, dan in
noč.« (1. Mz 8,22 ) Lepše obljube si ni mogoče želeti. Vendar tu prihaja-
mo do ključnega: človekova uničevalna nezmernost je stalna nevarnost
za stvarstvo. Ta nevarnost sicer v nobenem primeru ne razveljavlja bož-
je volje za ohranitev njegovega stvarstva, kajti Bog zemlji zagotavlja že
prej omenjeni cikel in življenjski ritem, vendar nam vedno znova v vest
in zavest kliče našo ohranitveno odgovornost za naš lepi planet. Naloga
obdelovati in varovati vrt (1. Mz 2,15 ) torej neizpodbitno ostaja ena od
naših najpomembnejših nalog. Danes se mora ta naloga seveda razu-
meti dvojno: na ravni osebnega angažmaja tam, kjer sem in kjer živim,
in na ravni kolektivni odgovornosti človeštva za celotno zemljo. Če se
človeštvo tej zadolžitvi izmakne, ga lahko Bog tudi prepusti zakonu nje-
gove samouničujoče nezmernosti.
Nekoč, še za časa socializma, je takratni še češkoslovaški pevec
Miroslav Žbirka napisal in zapel pesem (čeprav takrat še nismo po-
znali toliko nakupovalnih centrov, kot jih imamo in poznamo danes):
»Trgovina je naš novi hram, kjer se klanjamo izdelkom in oni se klan-
jajo nam.« Ko sem slišal to pesem, gotovo je tej podobnih še mnogo,
sem se začel zavedati, da se s to neverjetno veliko potrošnjo in reklamo
186
pove o stvarjenju in Stvarniku, vzpostavlja torej odnos med Bogom in
njegovim stvarstvom, med človekom in vsemi drugimi stvarmi, med
posameznikom in celoto. S tem pa človek dejansko vstopa v dvojni od-
nos, v odnos do Stvarnika, ki me je ustvaril, in v odnos do vseh ustvar-
jenih bitij in stvari na tem svetu, s katerimi si ta svet delim. Človek je
torej nerazdružljivo povezan z vsemi stvarmi. In to bi nas moralo vodi-
ti tudi pri našem ravnanju in odločanju, kako in na kakšen način bomo
definirali naš odnos do te zemlje, ki nam je edina, ki nas hrani in v ne-
drju katere bomo nekoč končali. Vsem nam je seveda znano, da se svet,
ki ga je (seveda po verovanju nekaterih, ne vseh) Bog ustvaril kot naš
življenjski prostor, nenehno spreminja. Toda kot smo že rekli, ta svet je
imel svoj začetek in imel bo svoj konec. Biblična pripoved o vesoljnem
potopu tako na nek način dopolnjuje pripoved o stvarjenju. Stvarnikova
volja je povzročila nastanek sveta in ona mu lahko postavi tudi konec.
Na koncu pripovedi o potopu pa Bog obljubi: »Dokler bo zemlja, ne pre-
neha odslej ne setev in žetev, mraz in vročina, poletje in zima, dan in
noč.« (1. Mz 8,22 ) Lepše obljube si ni mogoče želeti. Vendar tu prihaja-
mo do ključnega: človekova uničevalna nezmernost je stalna nevarnost
za stvarstvo. Ta nevarnost sicer v nobenem primeru ne razveljavlja bož-
je volje za ohranitev njegovega stvarstva, kajti Bog zemlji zagotavlja že
prej omenjeni cikel in življenjski ritem, vendar nam vedno znova v vest
in zavest kliče našo ohranitveno odgovornost za naš lepi planet. Naloga
obdelovati in varovati vrt (1. Mz 2,15 ) torej neizpodbitno ostaja ena od
naših najpomembnejših nalog. Danes se mora ta naloga seveda razu-
meti dvojno: na ravni osebnega angažmaja tam, kjer sem in kjer živim,
in na ravni kolektivni odgovornosti človeštva za celotno zemljo. Če se
človeštvo tej zadolžitvi izmakne, ga lahko Bog tudi prepusti zakonu nje-
gove samouničujoče nezmernosti.
Nekoč, še za časa socializma, je takratni še češkoslovaški pevec
Miroslav Žbirka napisal in zapel pesem (čeprav takrat še nismo po-
znali toliko nakupovalnih centrov, kot jih imamo in poznamo danes):
»Trgovina je naš novi hram, kjer se klanjamo izdelkom in oni se klan-
jajo nam.« Ko sem slišal to pesem, gotovo je tej podobnih še mnogo,
sem se začel zavedati, da se s to neverjetno veliko potrošnjo in reklamo
186
