Page 189 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 189
geza erniša
vsemogočnih izdelkov ter našim klanjanjem le-tem, resnično začenja
ustvarjati neka nova religija. V nedeljo se ne gre več v cerkev, gre se v
nakupovalni center. Ne želim biti samo negativec in negativistično raz-
mišljati. Vendar si pred to realnostjo ne smemo zapirati oči. Na nek na-
čin je povezana z našo temo. In to je hiperprodukcija. Moramo se torej
vprašati, kako tudi sam, s svojim imenom in priimkom, lahko postanem
prijaznejši do narave, bolj ekološki. Verjamem, da je to mogoče samo na
en način, in sicer, da se zavem svoje osebne odgovornosti za izpolnitev
mandata, ki sem ga tudi sam dobil od Boga kot obdelovalec in varuh tega
sveta. Za spremembe, pa tudi če so majhne, se je vredno potruditi, verja-
mem, da je tudi ta naš današnji premislek na to temo pomemben in po-
treben. Pomembno je, da morda malo bolj vsebinsko in globlje premis-
limo in dopovemo sami sebi, da nam je, če nekoliko karikiram, dovolj
pet parov čevljev, pa naj mi reklame še tako zapeljivo dopovedujejo, da
jih potrebujem še najmanj enkrat toliko. Gre torej za to, da vse to, o če-
mer se pogovarjamo in razmišljamo kot o dobrih rešitvah, prenesemo v
vsakdanjo prakso, vsakdanje življenje. Zavedati se je torej potrebno, tako
na osebnostni kakor tudi širši družbeni ravni, dejstva, kako pomembno
je prepoznati, kje tudi sam delam »ekološki greh«. Svetovna luteranska
zveza, katere članica je tudi naše Cerkev, je, lahko pritrdilno povem,
prepoznala potrebo po tem, da svojo »ekološko politiko« definira tako,
da je popolnoma jasno, da življenje vernega človeka kristjana ne more
biti drugače živeto, kot da začne živeti po krščanskih idealih varovanja
stvarstva, ob prepoznanju dejstva, da je greh, če se obnaša obratno – če
je torej samo obdelovalec in izkoriščevalec, ne pa tudi varuh in ohranje-
valec življenjskega okolja. Prav gotovo je potrebno vedno znova poudar-
jati potrebo pomoči sočloveku. Ta pomoč še vedno nekako tudi funkcio-
nira, zakaj torej to dejavnost ne prenesti tudi na potrebo pomoči naravi:
tudi ta je marsikdaj v taki stiski kot kakšen brezdomec.
V luči povedanega brez kakršnega koli pomisleka lahko torej pove-
mo: ob mnogih različnih razlagah nastanka sveta in življenja na njem
nas nihče ne more odvezati odgovornosti, ki jo vsi skupaj nosimo za to,
da ta svet, to zemljo, ki nas hrani in je naša domovina, ohranimo zdra-
vo, čisto in prijazno za bivanje. Nas in zanamcev. Vse drugo je namreč,
187
vsemogočnih izdelkov ter našim klanjanjem le-tem, resnično začenja
ustvarjati neka nova religija. V nedeljo se ne gre več v cerkev, gre se v
nakupovalni center. Ne želim biti samo negativec in negativistično raz-
mišljati. Vendar si pred to realnostjo ne smemo zapirati oči. Na nek na-
čin je povezana z našo temo. In to je hiperprodukcija. Moramo se torej
vprašati, kako tudi sam, s svojim imenom in priimkom, lahko postanem
prijaznejši do narave, bolj ekološki. Verjamem, da je to mogoče samo na
en način, in sicer, da se zavem svoje osebne odgovornosti za izpolnitev
mandata, ki sem ga tudi sam dobil od Boga kot obdelovalec in varuh tega
sveta. Za spremembe, pa tudi če so majhne, se je vredno potruditi, verja-
mem, da je tudi ta naš današnji premislek na to temo pomemben in po-
treben. Pomembno je, da morda malo bolj vsebinsko in globlje premis-
limo in dopovemo sami sebi, da nam je, če nekoliko karikiram, dovolj
pet parov čevljev, pa naj mi reklame še tako zapeljivo dopovedujejo, da
jih potrebujem še najmanj enkrat toliko. Gre torej za to, da vse to, o če-
mer se pogovarjamo in razmišljamo kot o dobrih rešitvah, prenesemo v
vsakdanjo prakso, vsakdanje življenje. Zavedati se je torej potrebno, tako
na osebnostni kakor tudi širši družbeni ravni, dejstva, kako pomembno
je prepoznati, kje tudi sam delam »ekološki greh«. Svetovna luteranska
zveza, katere članica je tudi naše Cerkev, je, lahko pritrdilno povem,
prepoznala potrebo po tem, da svojo »ekološko politiko« definira tako,
da je popolnoma jasno, da življenje vernega človeka kristjana ne more
biti drugače živeto, kot da začne živeti po krščanskih idealih varovanja
stvarstva, ob prepoznanju dejstva, da je greh, če se obnaša obratno – če
je torej samo obdelovalec in izkoriščevalec, ne pa tudi varuh in ohranje-
valec življenjskega okolja. Prav gotovo je potrebno vedno znova poudar-
jati potrebo pomoči sočloveku. Ta pomoč še vedno nekako tudi funkcio-
nira, zakaj torej to dejavnost ne prenesti tudi na potrebo pomoči naravi:
tudi ta je marsikdaj v taki stiski kot kakšen brezdomec.
V luči povedanega brez kakršnega koli pomisleka lahko torej pove-
mo: ob mnogih različnih razlagah nastanka sveta in življenja na njem
nas nihče ne more odvezati odgovornosti, ki jo vsi skupaj nosimo za to,
da ta svet, to zemljo, ki nas hrani in je naša domovina, ohranimo zdra-
vo, čisto in prijazno za bivanje. Nas in zanamcev. Vse drugo je namreč,
187
