Page 52 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 52
razprave, študije
zaslug«, »samo z vero«. V protestantskem okolju ta načela veljajo za sku-
pek reformacijske teologije (Körtner 2017, 417–35).
Gre za biblične nazore, ki izhajajo iz Rim 3, 21-22. V grškem besedi-
lu se sola ne nahaja. Izhaja namreč iz Pavlovih (in Luthrovih) nazorov.
Po drugi strani pa iz jezikoslovnih razlogov Luther prevoda Rim 5,1 in
Rim 1,17 ni dopolnil. S tem, ko je nemški prevod Rim 3,28 dopolnil z be-
sedo »samo«, je šlo za jezikoslovni premislek prevajalca, kajti izključnost
in ekskluzivnost nečesa se v nemškem jeziku pogosto izražata z besedo
»samo« (allein). Smisel Pavlovih izrekov je: samo z vero in brez dobrih
del (Bluhm 1984). V bistvu je dopolnitev sola v prevodu Rim 3,28 pro-
ti načelu principa sola scriptura. Ampak z Luthrovega vidika sovpada s
kontekstom tistega, kar Pavel misli (sensus spiritualis). Zato si je dovo-
lil nemški prevod dopolniti z besedo, ki je v izvirnem besedilu ni bilo
(sensus literalis). V nemškem prevodu Luthrov sola fide dobiva natan-
čen smisel šele, če je ohranjeno razlikovanje med zakonom in evange-
lijem: človek doseže odrešenje samo z zaupanjem v oznanjeni evange-
lij, ko veruje, da Kristusovo delo velja pro me, pro nobis (WA 39. I: 45.
33–34), in ne s poslušnostjo zakonu. Potrebno je jasno razlikovanje med
verami, ker vsaka vera ni vera. V svojih tezah k Rim 3,28 De fide (1535)
Luther jasno razlikuje med »pravo vero« (vera fides), ki človeka opraviči
pred Bogom, in drugimi oblikami ver, o katerih Pavel ni vedel ničesar:
»[fides] acquisita, infusa, informi, formata, explicita, implicita, genera-
li, speciali [...]« (WA 39.I: 45.11–13).
Podobno je potrebno razlikovati, ko gre za izrek sola scriptura.
Kontekst pojavitve pomenskega (ne dobesednega) smisla sola scriptu-
ra je bil v okviru leipziške disputacije spor glede obvezujoče avtorite-
te pri razlagi Svetega pisma. Luther je z besedami »Božja beseda je nad
vsako ljudsko besedo« (WA 2: 236.33–34) nasprotoval Ecku. V tem kon-
tekstu ta izključujoči del lahko razumemo kot »Božja beseda v Svetem
pismu in ne papeževo cerkveno učiteljstvo«. V kontekstu, da se Sveto
pismo razlaga s Svetim pismom, se v Assertionis Lutheranae Confutatio
(solam scripturam regnare WA 7: 98.40) pojavi sola scriptura. »Samo
s Svetim pismom« dobiva 50 let kasneje v povezavi z luteransko orto-
50
zaslug«, »samo z vero«. V protestantskem okolju ta načela veljajo za sku-
pek reformacijske teologije (Körtner 2017, 417–35).
Gre za biblične nazore, ki izhajajo iz Rim 3, 21-22. V grškem besedi-
lu se sola ne nahaja. Izhaja namreč iz Pavlovih (in Luthrovih) nazorov.
Po drugi strani pa iz jezikoslovnih razlogov Luther prevoda Rim 5,1 in
Rim 1,17 ni dopolnil. S tem, ko je nemški prevod Rim 3,28 dopolnil z be-
sedo »samo«, je šlo za jezikoslovni premislek prevajalca, kajti izključnost
in ekskluzivnost nečesa se v nemškem jeziku pogosto izražata z besedo
»samo« (allein). Smisel Pavlovih izrekov je: samo z vero in brez dobrih
del (Bluhm 1984). V bistvu je dopolnitev sola v prevodu Rim 3,28 pro-
ti načelu principa sola scriptura. Ampak z Luthrovega vidika sovpada s
kontekstom tistega, kar Pavel misli (sensus spiritualis). Zato si je dovo-
lil nemški prevod dopolniti z besedo, ki je v izvirnem besedilu ni bilo
(sensus literalis). V nemškem prevodu Luthrov sola fide dobiva natan-
čen smisel šele, če je ohranjeno razlikovanje med zakonom in evange-
lijem: človek doseže odrešenje samo z zaupanjem v oznanjeni evange-
lij, ko veruje, da Kristusovo delo velja pro me, pro nobis (WA 39. I: 45.
33–34), in ne s poslušnostjo zakonu. Potrebno je jasno razlikovanje med
verami, ker vsaka vera ni vera. V svojih tezah k Rim 3,28 De fide (1535)
Luther jasno razlikuje med »pravo vero« (vera fides), ki človeka opraviči
pred Bogom, in drugimi oblikami ver, o katerih Pavel ni vedel ničesar:
»[fides] acquisita, infusa, informi, formata, explicita, implicita, genera-
li, speciali [...]« (WA 39.I: 45.11–13).
Podobno je potrebno razlikovati, ko gre za izrek sola scriptura.
Kontekst pojavitve pomenskega (ne dobesednega) smisla sola scriptu-
ra je bil v okviru leipziške disputacije spor glede obvezujoče avtorite-
te pri razlagi Svetega pisma. Luther je z besedami »Božja beseda je nad
vsako ljudsko besedo« (WA 2: 236.33–34) nasprotoval Ecku. V tem kon-
tekstu ta izključujoči del lahko razumemo kot »Božja beseda v Svetem
pismu in ne papeževo cerkveno učiteljstvo«. V kontekstu, da se Sveto
pismo razlaga s Svetim pismom, se v Assertionis Lutheranae Confutatio
(solam scripturam regnare WA 7: 98.40) pojavi sola scriptura. »Samo
s Svetim pismom« dobiva 50 let kasneje v povezavi z luteransko orto-
50
