Page 53 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 53
Ľubomír Batka
doksijo drugačen pomen. Evangeličansko učenje se je distanciralo od
odločitve tridentskega koncila, da je za Božje razodetje poleg Pisma po-
membna cerkvena tradicija v ustni ali pisni obliki. Reformacijski teolo-
gi so poudarjali: »samo s Svetim pismom in brez tradicije« (Baur 1993,
46–113). Ponovno vidimo, da je potrebno razlikovati. Nanašanje zgolj
na sola scriptura še zdaleč ne pomeni, da izražamo bistvo reformacijske
teologije. Brez razlikovanja Božje besede kot zakona in evangelija lah-
ko sola scriptura postane orodje fundamentalizma, ki dobesedno slo-
ni na zapisanem besedilu. Poudarjanje Božje besede brez zasidranosti
v Svetem pismu pa po drugi strani lahko postane orodje spiritualizma,
ki svojevoljno ravna s Duhom Svetega pisma.
Kakšno je Luthrovo stališče do Svetega pisma, je izraženo v citatu
Operationes in Psalmos (1519), kjer v epilogu 21. psalma zapiše: »Sveto
pismo je kakor reka, katero jagnje prebrodi, slon pa jo mora preplavati«
(Luther citira Gregorja Nacijánskega, WA 5: 598.3−4). Če se ima nekdo
za velikega v teologiji, lahko razumevanje »pravega« smisla Svetega pis-
ma postane zelo zahtevno. Pomemben je torej pastoralni vidik. Ljudje
preproste vere v Svetem pismu najdejo osvežilno potešitev. Povedano
drugače, z vidika reformatorjev najde človek resnično osvežilno poteši-
tev le pri izviru. Zato od ad fontes k sola scriptura.
Evangelij je živa beseda, katere medij oznanjevanja so besede z vsemi
neverjetnimi oblikami izražanja. Luther ta vidik evangelija (viva vox) ilu-
strira v Predgovoru k Novi zavezi (1522). O veselju Izraelcev, ki je izbruh-
nilo, ko so slišali o Davidovi zmagi nad Goljatom, govori: »Evangelij je
grška beseda in po nemško pomeni: dobra vest, dobro sporočilo, dob-
ra novica, dobro oznanilo, o katerem pojemo, govorimo in iz česa se
veselimo.« (WA DB 6: 1.23–25) Lahko bi torej rekli, da je »živost« glasu
evangelija izražena v tem, kar pri poslušalcih izzove petje, veselje, po-
gum spregovoriti o tem daru drugim ljudem. Pri Luthru, na primer, je
bilo tako, ko je 17. in 18. aprila 1521 stal pred cesarjem Karlom V. in vse-
mi državniki na zboru v Wormsu.
51
doksijo drugačen pomen. Evangeličansko učenje se je distanciralo od
odločitve tridentskega koncila, da je za Božje razodetje poleg Pisma po-
membna cerkvena tradicija v ustni ali pisni obliki. Reformacijski teolo-
gi so poudarjali: »samo s Svetim pismom in brez tradicije« (Baur 1993,
46–113). Ponovno vidimo, da je potrebno razlikovati. Nanašanje zgolj
na sola scriptura še zdaleč ne pomeni, da izražamo bistvo reformacijske
teologije. Brez razlikovanja Božje besede kot zakona in evangelija lah-
ko sola scriptura postane orodje fundamentalizma, ki dobesedno slo-
ni na zapisanem besedilu. Poudarjanje Božje besede brez zasidranosti
v Svetem pismu pa po drugi strani lahko postane orodje spiritualizma,
ki svojevoljno ravna s Duhom Svetega pisma.
Kakšno je Luthrovo stališče do Svetega pisma, je izraženo v citatu
Operationes in Psalmos (1519), kjer v epilogu 21. psalma zapiše: »Sveto
pismo je kakor reka, katero jagnje prebrodi, slon pa jo mora preplavati«
(Luther citira Gregorja Nacijánskega, WA 5: 598.3−4). Če se ima nekdo
za velikega v teologiji, lahko razumevanje »pravega« smisla Svetega pis-
ma postane zelo zahtevno. Pomemben je torej pastoralni vidik. Ljudje
preproste vere v Svetem pismu najdejo osvežilno potešitev. Povedano
drugače, z vidika reformatorjev najde človek resnično osvežilno poteši-
tev le pri izviru. Zato od ad fontes k sola scriptura.
Evangelij je živa beseda, katere medij oznanjevanja so besede z vsemi
neverjetnimi oblikami izražanja. Luther ta vidik evangelija (viva vox) ilu-
strira v Predgovoru k Novi zavezi (1522). O veselju Izraelcev, ki je izbruh-
nilo, ko so slišali o Davidovi zmagi nad Goljatom, govori: »Evangelij je
grška beseda in po nemško pomeni: dobra vest, dobro sporočilo, dob-
ra novica, dobro oznanilo, o katerem pojemo, govorimo in iz česa se
veselimo.« (WA DB 6: 1.23–25) Lahko bi torej rekli, da je »živost« glasu
evangelija izražena v tem, kar pri poslušalcih izzove petje, veselje, po-
gum spregovoriti o tem daru drugim ljudem. Pri Luthru, na primer, je
bilo tako, ko je 17. in 18. aprila 1521 stal pred cesarjem Karlom V. in vse-
mi državniki na zboru v Wormsu.
51
