Page 59 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 59
Peter Kovačič Peršin
duje žrtvovanje človeka, saj je žrtvovanje lastnega otroka nepojmljivo in
po razumu nedopustno dejanje. A če je taka Božja volja, je to treba sto-
riti, spozna Abraham.
Buber ta »teleološki suspenz etičnega« pojasnjuje z dejstvom, »da vel
javnost etične obveze lahko odpravi« samo Božja volja. Ta je nad človeš-
kimi razlogi, je poslednji smoter človekovega bivanja. A to nima obče
zavezujočosti, ker »je utemeljeno izključno v osebnem odnosu med
Bogom in posameznikom« (Buber 2004, 90). To dejstvo, da le posa-
meznik, ki posluša glas Božji, lahko dožene nujnost etičnega suspenza,
Kierkegaard izrecno poudarja: »Bog je bil tisti, ki je skušal Abrahama.
[…] A Abraham je verjel. Abraham ni prosil zase, da bi ganil Gospoda
[…].« (2005, 31–32) Bog je torej tisti, ki skuša posamičnika, in ta, ki je sli-
šal njegov ukaz v svojem srcu, bo v moči vere poslušal Božjo voljo, čeprav
je zoper njegov moralni čut. Tu gre za paradoks vere in njeno zahtevo,
da preizkušani zaradi ljubezni do Boga brezpogojno suspendira etične
norme, ki mu jih narekuje naravni čut: »Kajti kdor ljubi Boga brez kanč-
ka vere, razmišlja o samem sebi, kdor pa verujoč ljubi Boga, razmišlja o
Bogu.« (str. 51–52) Vera v Boga, ki je absolutni kriterij človekovega rav-
nanja, je torej edini razlog in poroštvo za pravičnost takšne odločitve.
Buber v svoji knjigi Božji mrk aktualizira razloge za etični suspenz
iz vere, ko osvetljuje duhovno krizo našega časa, in s tem opozarja na
tudi še danes ključni pomen prvega evropskega eksistencialističnega fi-
lozofa in teologa: »To je čas, v katerem suspenz etičnega polni človeš-
ki svet v karikaturni obliki. Res so se od nekdaj podili po zemlji opo-
našalci Absolutnega, vedno in vedno se je iz teme ljudem prišepetavalo,
naj darujejo svojega Izaka, in tukaj velja, da le posameznik sam dože-
ne, kaj je prav zanj mišljeno z Izakom.« (str. 92) Buber torej poudarja
Kierkegaardovo razumevanje krščanske vere, ki je pristna le, če je oseb-
ni izraz ljubezni do Boga. Tako vero pa je med sodobnimi kristjani tež-
ko najti,
odkar je po Nietschejevi besedi Bog mrtev, se pravi, teistično govorjeno,
odkar upodabljalna moč človeškega srca odmira – odkar duhovna zenica
ne prestreza več javljanja Absolutnega, lažni absoluti obvladujejo dušo, ki
ni več zmožna, da bi jih s podobo resničnega [Boga] pognala v beg. Povsod,
57
duje žrtvovanje človeka, saj je žrtvovanje lastnega otroka nepojmljivo in
po razumu nedopustno dejanje. A če je taka Božja volja, je to treba sto-
riti, spozna Abraham.
Buber ta »teleološki suspenz etičnega« pojasnjuje z dejstvom, »da vel
javnost etične obveze lahko odpravi« samo Božja volja. Ta je nad človeš-
kimi razlogi, je poslednji smoter človekovega bivanja. A to nima obče
zavezujočosti, ker »je utemeljeno izključno v osebnem odnosu med
Bogom in posameznikom« (Buber 2004, 90). To dejstvo, da le posa-
meznik, ki posluša glas Božji, lahko dožene nujnost etičnega suspenza,
Kierkegaard izrecno poudarja: »Bog je bil tisti, ki je skušal Abrahama.
[…] A Abraham je verjel. Abraham ni prosil zase, da bi ganil Gospoda
[…].« (2005, 31–32) Bog je torej tisti, ki skuša posamičnika, in ta, ki je sli-
šal njegov ukaz v svojem srcu, bo v moči vere poslušal Božjo voljo, čeprav
je zoper njegov moralni čut. Tu gre za paradoks vere in njeno zahtevo,
da preizkušani zaradi ljubezni do Boga brezpogojno suspendira etične
norme, ki mu jih narekuje naravni čut: »Kajti kdor ljubi Boga brez kanč-
ka vere, razmišlja o samem sebi, kdor pa verujoč ljubi Boga, razmišlja o
Bogu.« (str. 51–52) Vera v Boga, ki je absolutni kriterij človekovega rav-
nanja, je torej edini razlog in poroštvo za pravičnost takšne odločitve.
Buber v svoji knjigi Božji mrk aktualizira razloge za etični suspenz
iz vere, ko osvetljuje duhovno krizo našega časa, in s tem opozarja na
tudi še danes ključni pomen prvega evropskega eksistencialističnega fi-
lozofa in teologa: »To je čas, v katerem suspenz etičnega polni človeš-
ki svet v karikaturni obliki. Res so se od nekdaj podili po zemlji opo-
našalci Absolutnega, vedno in vedno se je iz teme ljudem prišepetavalo,
naj darujejo svojega Izaka, in tukaj velja, da le posameznik sam dože-
ne, kaj je prav zanj mišljeno z Izakom.« (str. 92) Buber torej poudarja
Kierkegaardovo razumevanje krščanske vere, ki je pristna le, če je oseb-
ni izraz ljubezni do Boga. Tako vero pa je med sodobnimi kristjani tež-
ko najti,
odkar je po Nietschejevi besedi Bog mrtev, se pravi, teistično govorjeno,
odkar upodabljalna moč človeškega srca odmira – odkar duhovna zenica
ne prestreza več javljanja Absolutnega, lažni absoluti obvladujejo dušo, ki
ni več zmožna, da bi jih s podobo resničnega [Boga] pognala v beg. Povsod,
57
