Page 62 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 62
razprave, študije
Dandanašnji dan nihče ne ostane pri veri, sleherni gre naprej. […]
Nekdaj je bilo drugače. Vera je bila naloga za vse življenje ...« (Kierkegaard
2005, 13)
Ta naloga pa zahteva človekovo spreobrnenje k resnični veri. »Vera
je: da se jaz, ko je on sam in hoče biti on sam, prosojen zasidra v Bogu.«
(Kierkegaard 1987, 114) Ta prosojnost pomeni »da ta posamičnik biva
pred Bogom« (str. 116), pomeni, da »živi vpričo Boga, […] da živi v naj-
zaupnejših stikih z Bogom«. (str. 117) Biti docela odprt za Boga je bivanj-
sko doživljanje Božje bližine. V tem smislu Kierkegaard govori, da člo-
veku »Bog nikakor ni nekaj zunanjega« (str. 112), ampak je najintimnejše
človekovi intimnosti, če prisluhnemo Avguštinu. Ali kakor ugotavlja
Buber: religija »ne pomeni oklepanja vere, ki smo si jo ustvarili, pa tudi
ne oklepanja vere, ki smo se je oprijeli na poti k Bogu, ampak pomeni
oklepanje bivajočega Boga«. (Buber 2004, 96)
Take vere pa Kierkegaard v svojem času ni našel:
Pastor bi moral biti veren človek. In to zares veren! Vernik je vendar za-
ljubljenec, še več najbolj zaljubljeni izmed vseh zaljubljencev je, kar zadeva
navdušenje ... (Kierkegaard 1987, 131)
Pridiganje in življenje njenih oznanjevalcev bi moralo biti izraz tega
navdušenja. Drža duha, srca in življenja. Če pa jemljejo vero za pred-
met svojega poučevanja v verovanju, jo uporabljajo in izrabljajo na vse
načine. Tudi v politične namene, kar je po Kierkegaardovem prepričan
ju najhujša zloraba vere.
In tu je v sodbi neizprosen:
Ko bi ljudje sploh ne slišali o krščanstvu, bi ne bili tako domišljavi (ka-
kor še v poganstvu niso bili); ker pa krščanske ideje tako nekrščansko
vsrkavajo, potem skrajno predrzno šarijo z njimi, kolikor jih ne zlorablja-
jo na kak drug, enako nesramen način. Mar ni prav epigramatično, da po-
ganstvo še ni poznalo preklinjanja, v krščanstvu pa je tako razširjeno? Da
so v poganstvu Božje ime izgovarjali z neko grozo, s strahom pred skriv-
nostjo, skoraj vedno na moč slovesno, med kristjani pa je Božje ime bese-
da [...], ki se uporablja tjavdan in skrajno nespoštljivo, kajti ubogi razode-
60
Dandanašnji dan nihče ne ostane pri veri, sleherni gre naprej. […]
Nekdaj je bilo drugače. Vera je bila naloga za vse življenje ...« (Kierkegaard
2005, 13)
Ta naloga pa zahteva človekovo spreobrnenje k resnični veri. »Vera
je: da se jaz, ko je on sam in hoče biti on sam, prosojen zasidra v Bogu.«
(Kierkegaard 1987, 114) Ta prosojnost pomeni »da ta posamičnik biva
pred Bogom« (str. 116), pomeni, da »živi vpričo Boga, […] da živi v naj-
zaupnejših stikih z Bogom«. (str. 117) Biti docela odprt za Boga je bivanj-
sko doživljanje Božje bližine. V tem smislu Kierkegaard govori, da člo-
veku »Bog nikakor ni nekaj zunanjega« (str. 112), ampak je najintimnejše
človekovi intimnosti, če prisluhnemo Avguštinu. Ali kakor ugotavlja
Buber: religija »ne pomeni oklepanja vere, ki smo si jo ustvarili, pa tudi
ne oklepanja vere, ki smo se je oprijeli na poti k Bogu, ampak pomeni
oklepanje bivajočega Boga«. (Buber 2004, 96)
Take vere pa Kierkegaard v svojem času ni našel:
Pastor bi moral biti veren človek. In to zares veren! Vernik je vendar za-
ljubljenec, še več najbolj zaljubljeni izmed vseh zaljubljencev je, kar zadeva
navdušenje ... (Kierkegaard 1987, 131)
Pridiganje in življenje njenih oznanjevalcev bi moralo biti izraz tega
navdušenja. Drža duha, srca in življenja. Če pa jemljejo vero za pred-
met svojega poučevanja v verovanju, jo uporabljajo in izrabljajo na vse
načine. Tudi v politične namene, kar je po Kierkegaardovem prepričan
ju najhujša zloraba vere.
In tu je v sodbi neizprosen:
Ko bi ljudje sploh ne slišali o krščanstvu, bi ne bili tako domišljavi (ka-
kor še v poganstvu niso bili); ker pa krščanske ideje tako nekrščansko
vsrkavajo, potem skrajno predrzno šarijo z njimi, kolikor jih ne zlorablja-
jo na kak drug, enako nesramen način. Mar ni prav epigramatično, da po-
ganstvo še ni poznalo preklinjanja, v krščanstvu pa je tako razširjeno? Da
so v poganstvu Božje ime izgovarjali z neko grozo, s strahom pred skriv-
nostjo, skoraj vedno na moč slovesno, med kristjani pa je Božje ime bese-
da [...], ki se uporablja tjavdan in skrajno nespoštljivo, kajti ubogi razode-
60
