Page 61 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 61
Peter Kovačič Peršin
hovne prebujenosti [...].« (Kierkegaard 2012, 157) »’Posamičnik’: to je krš
čansko odločilna kategorija in bo tudi (p)ostala odločilna za prihodnost
krščanstva.« (str. 158) »’Posamičnik’: s to kategorijo zadeva krščanstva
obstane ali pade, zdaj, ko je svetovni razvoj prišel tako daleč, kot je to v
refleksiji. Brez te kategorije bi panteizem brezpogojno zmagal.« (str. 159)
Kakšna oseba je torej posamičnik? To ni posamezni človek, ki je obča
kategorija, to je edinstveni človek, ki biva iz vere; to je vitez vere. »En
vitez vere ne more nikakor pomagati drugemu vitezu. Ali posamičnik
postane vitez vere, kadar vzame paradoks nase, ali pa ne postane niko-
li« (Kierkegaard 2005, 97) Vitez vere je eksistencialna kategorija in zato
je edinstvena, samo verujočega zadevajoča in določujoča. V tem pa je
tisti odločujoči moment eksistence.
Resnični vitez vere je vselej absolutno osamljen […]. Vitez vere je pre-
puščen le sebi. Boli ga, da ga drugi ne razumejo, vendar ne čuti uničujo-
če strasti po vodenju drugih. Njegova gotovost počiva v bolečini; ne pozna
nečimrnih poželenj, za to je njegova duša preresna. Lažnega viteza ni tež-
ko odkriti zaradi naučene spretnosti, ko meni, da je mojster. […] Pravi vi-
tez vere je priča, nikoli učitelj, v tem pa je globoka človečnost … (Kierke-
gaard 2005, 107–8)
Vitez vere je edinstveni človek in zato sam v svoji veri, svojih odlo-
čitvah in svoji drži. Zato je pričevalec. »Vitez vere ima izkjučno sam sebe
in to je grozno.« (str. 106) To je tisto strašno, kjer se človeku odpira eksis-
tencialno brezno svobode. Kierkegaard ga opiše natančno:
Krščansko junaštvo je v tem, da si upaš biti do kraja ti, enkratni, na-
tančno določeni posamičnik, sam pred Bogom, sam v tem silnem naporu,
v tej strahotni odgovornosti … (Kierkegaard, 1987, 47)
Toda Kierkegaard ve, da biti sam pred Bogom daje človeku edino
možno svobodo, a tudi tragično zavedanje o lastnem bivanjskem polo-
žaju, saj postane osamljen med kristjani. To je izkusil, ko je, izhajajoč
iz spoznanja krize formalne vernosti svojega časa in okolja, želel s svo-
jo besedo in držo prebuditi kristjanovo zastrto zenico vere, da bi uzrla
živega Boga osebne vere.
59
hovne prebujenosti [...].« (Kierkegaard 2012, 157) »’Posamičnik’: to je krš
čansko odločilna kategorija in bo tudi (p)ostala odločilna za prihodnost
krščanstva.« (str. 158) »’Posamičnik’: s to kategorijo zadeva krščanstva
obstane ali pade, zdaj, ko je svetovni razvoj prišel tako daleč, kot je to v
refleksiji. Brez te kategorije bi panteizem brezpogojno zmagal.« (str. 159)
Kakšna oseba je torej posamičnik? To ni posamezni človek, ki je obča
kategorija, to je edinstveni človek, ki biva iz vere; to je vitez vere. »En
vitez vere ne more nikakor pomagati drugemu vitezu. Ali posamičnik
postane vitez vere, kadar vzame paradoks nase, ali pa ne postane niko-
li« (Kierkegaard 2005, 97) Vitez vere je eksistencialna kategorija in zato
je edinstvena, samo verujočega zadevajoča in določujoča. V tem pa je
tisti odločujoči moment eksistence.
Resnični vitez vere je vselej absolutno osamljen […]. Vitez vere je pre-
puščen le sebi. Boli ga, da ga drugi ne razumejo, vendar ne čuti uničujo-
če strasti po vodenju drugih. Njegova gotovost počiva v bolečini; ne pozna
nečimrnih poželenj, za to je njegova duša preresna. Lažnega viteza ni tež-
ko odkriti zaradi naučene spretnosti, ko meni, da je mojster. […] Pravi vi-
tez vere je priča, nikoli učitelj, v tem pa je globoka človečnost … (Kierke-
gaard 2005, 107–8)
Vitez vere je edinstveni človek in zato sam v svoji veri, svojih odlo-
čitvah in svoji drži. Zato je pričevalec. »Vitez vere ima izkjučno sam sebe
in to je grozno.« (str. 106) To je tisto strašno, kjer se človeku odpira eksis-
tencialno brezno svobode. Kierkegaard ga opiše natančno:
Krščansko junaštvo je v tem, da si upaš biti do kraja ti, enkratni, na-
tančno določeni posamičnik, sam pred Bogom, sam v tem silnem naporu,
v tej strahotni odgovornosti … (Kierkegaard, 1987, 47)
Toda Kierkegaard ve, da biti sam pred Bogom daje človeku edino
možno svobodo, a tudi tragično zavedanje o lastnem bivanjskem polo-
žaju, saj postane osamljen med kristjani. To je izkusil, ko je, izhajajoč
iz spoznanja krize formalne vernosti svojega časa in okolja, želel s svo-
jo besedo in držo prebuditi kristjanovo zastrto zenico vere, da bi uzrla
živega Boga osebne vere.
59
