Page 63 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 63
Peter Kovačič Peršin
ti Bog […] je postal za ljudi vse preveč znana osebnost, ki ji izredno uslugo
izkažeš že s tem, da greš nekajkrat v cerkev, kjer te pastor za to še pohvali,
se ti v Božjem imenu zahvali za milosten obisk, te počasti z vzdevkom po-
božnega človeka in ošvrkne tiste, ki Bogu nikdar ne izkažejo te časti, da bi
šli v cerkev? (Kierkegaard 1987, 142–43)
Takšna je formalna vernost, ki je domala splošna značilnost pri-
padnikov institucionaliziranih religij. Formalna vernost ne pozna bist
vene razsežnosti osebne vere, da je vernik pred Bogom v položaju čaš-
čenja. Pozna le zadovoljevanje svojih religioznih potreb in izpolnjevanje
konfesionalnih konvencij. Dati Bogu čast je drža osebne vere. Zanjo se
Kierkegaard zavzema, ker je najgloblji izraz osebnega odnosa do Boga,
ker slednjega postavlja na mesto, ki mu gre. Kierkegaard je tu nedvo
umen in oster:
Najhujša nesreča za krščansko skupnost je prav krščanstvo, to, da se
je nauk o Bogočloveku (v pristno krščanskem smislu zavarovan s para-
doksom in možnostjo spotikanja) zaradi stalnega pridiganja izpraznil in
da se je kvalitativna razlika med Bogom in človekom panteistično razbli-
nila (najprej na spekulativnii ravni med izbranci, potem pa med prostaki
po ulicah in zakotjih). Nikoli ni noben človeški nauk v resnici tako zbli-
žal Boga in človeka kot krščanstvo; tega tudi noben ni zmogel, samo Bog
je mogel to napraviti; vsaka človeška iznajdba ostaja le sen, negotova do-
mišljija. A nikoli se tudi noben nauk ni tako skrbno branil pred najgrozo-
vitejšim bogokletjem – tem, da bi hoteli izprazniti korak, ki ga je naredil
Bog, ko da bi Bog in človek navsezadnje bilo eno in isto. Nikoli se ni noben
nauk tako branil pred tem kakor krščanstvo, ki se zaščiti s pomočjo spoti-
kanja. Gorje ohlapnim govorcem, gorje zanikrnim mislecem in gorje vsej
njihovi druščini, ki se je od njih učila in jih slavila. (Kierkegaard 1987, 144)
Ontoteološka teodiceja je skrčila umevanje Boga na racionalne pred-
stave o njem, na podobe, ki omamljajo domišljijo, da je zabrisana ab-
solutna razlika med Bogom in človekom, ki je njegova stvaritev in zato
prigodno bitje. S tem zabrisuje skrivnost Boga, ki kliče k čaščenju. In
to vodi k sodobnemu poganstvu, ki ukinja čaščenje z magičnimi ritua-
li. Buber poudarja prav to:
61
ti Bog […] je postal za ljudi vse preveč znana osebnost, ki ji izredno uslugo
izkažeš že s tem, da greš nekajkrat v cerkev, kjer te pastor za to še pohvali,
se ti v Božjem imenu zahvali za milosten obisk, te počasti z vzdevkom po-
božnega človeka in ošvrkne tiste, ki Bogu nikdar ne izkažejo te časti, da bi
šli v cerkev? (Kierkegaard 1987, 142–43)
Takšna je formalna vernost, ki je domala splošna značilnost pri-
padnikov institucionaliziranih religij. Formalna vernost ne pozna bist
vene razsežnosti osebne vere, da je vernik pred Bogom v položaju čaš-
čenja. Pozna le zadovoljevanje svojih religioznih potreb in izpolnjevanje
konfesionalnih konvencij. Dati Bogu čast je drža osebne vere. Zanjo se
Kierkegaard zavzema, ker je najgloblji izraz osebnega odnosa do Boga,
ker slednjega postavlja na mesto, ki mu gre. Kierkegaard je tu nedvo
umen in oster:
Najhujša nesreča za krščansko skupnost je prav krščanstvo, to, da se
je nauk o Bogočloveku (v pristno krščanskem smislu zavarovan s para-
doksom in možnostjo spotikanja) zaradi stalnega pridiganja izpraznil in
da se je kvalitativna razlika med Bogom in človekom panteistično razbli-
nila (najprej na spekulativnii ravni med izbranci, potem pa med prostaki
po ulicah in zakotjih). Nikoli ni noben človeški nauk v resnici tako zbli-
žal Boga in človeka kot krščanstvo; tega tudi noben ni zmogel, samo Bog
je mogel to napraviti; vsaka človeška iznajdba ostaja le sen, negotova do-
mišljija. A nikoli se tudi noben nauk ni tako skrbno branil pred najgrozo-
vitejšim bogokletjem – tem, da bi hoteli izprazniti korak, ki ga je naredil
Bog, ko da bi Bog in človek navsezadnje bilo eno in isto. Nikoli se ni noben
nauk tako branil pred tem kakor krščanstvo, ki se zaščiti s pomočjo spoti-
kanja. Gorje ohlapnim govorcem, gorje zanikrnim mislecem in gorje vsej
njihovi druščini, ki se je od njih učila in jih slavila. (Kierkegaard 1987, 144)
Ontoteološka teodiceja je skrčila umevanje Boga na racionalne pred-
stave o njem, na podobe, ki omamljajo domišljijo, da je zabrisana ab-
solutna razlika med Bogom in človekom, ki je njegova stvaritev in zato
prigodno bitje. S tem zabrisuje skrivnost Boga, ki kliče k čaščenju. In
to vodi k sodobnemu poganstvu, ki ukinja čaščenje z magičnimi ritua-
li. Buber poudarja prav to:
61
