Page 60 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 60
razprave, študije
po vsem površju človeškega sveta, na vzhodu in na zahodu, z leve in des-
ne neovirano predirajo plast edine in terjajo od tebe »žrtev«. Vedno znova,
kadar koli sprašujem mlade duše: Zakaj žrtvuješ tisto, kar imaš najdrago-
cenejšega, pristnost osebe? – mi odgovorijo: »Prav to, to najtežjo žrtev mo-
ram narediti, da …« Vseeno, ali zato, »da bo prišla enakost«, ali zato »da bo
prišla svoboda« ali kar koli že. In to žrtev naredijo zanesljivo; v kraljestvu
Moloha iskreni lažejo in usmiljeni mučijo in dejansko zares mislijo, da bo
bratomor pripravil pot bratstvu! Zdi se, da ni rešitve pred tem najhujšim
od vseh malikovanj. – Pred njim ni rešitve, dokler v človeku ne vznikne
nova vest, ki ga poziva, naj se s pramočjo svoje duše postavi po robu zame-
njevanju pogoj(e)nega z brezpogojnim, naj spregleda videz in ga premaga.
[…] Najbrž danes ni več druge poti, da bi znova prebudili tisto moč zenice,
ki prestreza vselej prisotno javljanje Absolutnega. (Buber 2004, 93)
Kako Kierkegaard razumeva pristno, živo vero, ki opravičuje suspenz
naravne etike?
Človek lahko postane tragični junak po lastni moči, ne pa tudi vitez
vere. Ko človek stopi na to, v določenem smislu na težko pot tragičnega ju-
naka, potrebuje nasvete mnogih, medtem ko onemu, ki hodi po ozki stezi
vere, ne more nihče svetovati, pa tudi ga ne doumeti. Vera je čudež, pa ven-
dar noben človek ni iz njega izključen, kajti tisto, v čemer je njegovo življe-
nje zedinjeno, je strast – vera pa je strast. (Kierkegaard 2005, 91)
Še več, »vera je najvišja strast človeka«. (str. 156) »Vera je tak para-
doks, da se posamičniku ni mogoče izraziti tako, da bi ga razumel kdo
drug.« (str. 97) V viteštvu vere se izraža paradoks verujoče eksistence in
v tem je čudež vere, ki je Božja milost. Na milost pa mora človek odgo-
voriti scela, z najvišjo strastjo. In tu je razumljiva Kierkegaardova mak
sima, da Bog zahteva absolutno ljubezen, iz česar sledi, da je dolžnost
do Boga absolutna dolžnost. (str. 93–94) Odločitev izvršiti Božjo voljo
je izključno v domeni posamičnika, njegove vere, osebnega odnosa do
Boga. Saj se tudi Božja volja verniku izraža izključno po njegovi veri.
Kierkegaard poudari, da to žrtev stori »lahko posamičnik samo iz same-
ga sebe«. Kdor to zmore, je za Kierkegaarda vitez vere, in tako postane
posamičnik. Kdo je posamičnik? »’Posamičnik’ je kategorija duha, du-
58
po vsem površju človeškega sveta, na vzhodu in na zahodu, z leve in des-
ne neovirano predirajo plast edine in terjajo od tebe »žrtev«. Vedno znova,
kadar koli sprašujem mlade duše: Zakaj žrtvuješ tisto, kar imaš najdrago-
cenejšega, pristnost osebe? – mi odgovorijo: »Prav to, to najtežjo žrtev mo-
ram narediti, da …« Vseeno, ali zato, »da bo prišla enakost«, ali zato »da bo
prišla svoboda« ali kar koli že. In to žrtev naredijo zanesljivo; v kraljestvu
Moloha iskreni lažejo in usmiljeni mučijo in dejansko zares mislijo, da bo
bratomor pripravil pot bratstvu! Zdi se, da ni rešitve pred tem najhujšim
od vseh malikovanj. – Pred njim ni rešitve, dokler v človeku ne vznikne
nova vest, ki ga poziva, naj se s pramočjo svoje duše postavi po robu zame-
njevanju pogoj(e)nega z brezpogojnim, naj spregleda videz in ga premaga.
[…] Najbrž danes ni več druge poti, da bi znova prebudili tisto moč zenice,
ki prestreza vselej prisotno javljanje Absolutnega. (Buber 2004, 93)
Kako Kierkegaard razumeva pristno, živo vero, ki opravičuje suspenz
naravne etike?
Človek lahko postane tragični junak po lastni moči, ne pa tudi vitez
vere. Ko človek stopi na to, v določenem smislu na težko pot tragičnega ju-
naka, potrebuje nasvete mnogih, medtem ko onemu, ki hodi po ozki stezi
vere, ne more nihče svetovati, pa tudi ga ne doumeti. Vera je čudež, pa ven-
dar noben človek ni iz njega izključen, kajti tisto, v čemer je njegovo življe-
nje zedinjeno, je strast – vera pa je strast. (Kierkegaard 2005, 91)
Še več, »vera je najvišja strast človeka«. (str. 156) »Vera je tak para-
doks, da se posamičniku ni mogoče izraziti tako, da bi ga razumel kdo
drug.« (str. 97) V viteštvu vere se izraža paradoks verujoče eksistence in
v tem je čudež vere, ki je Božja milost. Na milost pa mora človek odgo-
voriti scela, z najvišjo strastjo. In tu je razumljiva Kierkegaardova mak
sima, da Bog zahteva absolutno ljubezen, iz česar sledi, da je dolžnost
do Boga absolutna dolžnost. (str. 93–94) Odločitev izvršiti Božjo voljo
je izključno v domeni posamičnika, njegove vere, osebnega odnosa do
Boga. Saj se tudi Božja volja verniku izraža izključno po njegovi veri.
Kierkegaard poudari, da to žrtev stori »lahko posamičnik samo iz same-
ga sebe«. Kdor to zmore, je za Kierkegaarda vitez vere, in tako postane
posamičnik. Kdo je posamičnik? »’Posamičnik’ je kategorija duha, du-
58
