Page 65 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 65
Peter Kovačič Peršin
Osebni odnos do Boga je edino, kar človeku daje smisel, veličino in
trajno vrednost ter spomin. To je dar vere, pravi Kierkegaard, in to izpo-
ve v svojevrstni Hvalnici Abrahamu v knjigi Strah in trepet kot Johannes
de silencio, kakor je svojo eremitsko držo označil sam. V mojstrski dia
lektiki kontrarnosti utemeljuje to s hvalnico očetu vere, Abrahamu, in
s tem veri sami. V tem slavospevu kakor da je izrazil vso globino svo-
je religoznosti:
Kajti kdor je ljubil samega sebe, je postal velik v sebi, in kdor je ljubil
ljudi, je postal velik v predanosti, kdor pa je ljubil Boga, je postal večji od
vseh. Sleherni je vreden spomina, toda sleherni je velik po meri svojega
pričakovanja. Nekdo je postal velik v pričakovanju možnega; drugi v pri-
čakovanju večnega; kdor pa je pričakoval nemogoče, ta je postal največji.
Sleherni je vreden spomina. Toda sleherni je velik po meri velikega, s kate-
rim se je meril. Kajti kdor se je bojeval s svetom, je postal velik, ko je pre-
magal svet, in kdor se je bojeval s samim seboj, je postal večji, ko je prema-
gal samega sebe; kdor pa se je bojeval z Bogom, ta je postal največji. […]
Tako je šel boj na zemlji: nekdo je vse premagal z močjo in nekdo je Boga
premagal s slabostjo. Nekdo je zaupal sam vase in dobil vse, nekdo je v svo-
ji moči vse mirno žrtvoval, kdor pa je veroval v Boga, ta je bil največji. Ta
je bil močan v lastni moči, oni je bil močan v modrosti in ta je bil močan v
upanju, in oni je bil močan v ljubezni. Abraham pa je bil večji od vseh, ve-
lik po moči, katere sila je nemoč, velik po modrosti, katere skrivnost je no-
rost, velik po upanju, katerega podoba je blaznost, velik po ljubezni, ki je
sovraštvo do samega sebe. (Kierkegaard 2005, 26–27)
Iz tega spoznanja se izpove v drugi osebi – da bi to dejstvo objektivi-
ral, namreč svojo nemoč in Božjo milost –, da je premagal svoje eksis-
tencialne muke dvoma in strahu:
A vendar je želja tvoje duše, da ljubi tako, da bi samo v tej ljubezni našel
mir, spokoj in srečo. Tedaj se tvoja duša odvrne od končnega k neskončne-
mu; tu uzre predmet svoje ljubezni in najde srečo. Rekel si: Želim ljubiti
Boga, on daje tistemu, ki ga ljubi, vse, on bo izpolnil mojo najvišjo, edino
željo, da v odnosu do njega ne bom nikoli imel prav; nikoli me ne bo od
63
Osebni odnos do Boga je edino, kar človeku daje smisel, veličino in
trajno vrednost ter spomin. To je dar vere, pravi Kierkegaard, in to izpo-
ve v svojevrstni Hvalnici Abrahamu v knjigi Strah in trepet kot Johannes
de silencio, kakor je svojo eremitsko držo označil sam. V mojstrski dia
lektiki kontrarnosti utemeljuje to s hvalnico očetu vere, Abrahamu, in
s tem veri sami. V tem slavospevu kakor da je izrazil vso globino svo-
je religoznosti:
Kajti kdor je ljubil samega sebe, je postal velik v sebi, in kdor je ljubil
ljudi, je postal velik v predanosti, kdor pa je ljubil Boga, je postal večji od
vseh. Sleherni je vreden spomina, toda sleherni je velik po meri svojega
pričakovanja. Nekdo je postal velik v pričakovanju možnega; drugi v pri-
čakovanju večnega; kdor pa je pričakoval nemogoče, ta je postal največji.
Sleherni je vreden spomina. Toda sleherni je velik po meri velikega, s kate-
rim se je meril. Kajti kdor se je bojeval s svetom, je postal velik, ko je pre-
magal svet, in kdor se je bojeval s samim seboj, je postal večji, ko je prema-
gal samega sebe; kdor pa se je bojeval z Bogom, ta je postal največji. […]
Tako je šel boj na zemlji: nekdo je vse premagal z močjo in nekdo je Boga
premagal s slabostjo. Nekdo je zaupal sam vase in dobil vse, nekdo je v svo-
ji moči vse mirno žrtvoval, kdor pa je veroval v Boga, ta je bil največji. Ta
je bil močan v lastni moči, oni je bil močan v modrosti in ta je bil močan v
upanju, in oni je bil močan v ljubezni. Abraham pa je bil večji od vseh, ve-
lik po moči, katere sila je nemoč, velik po modrosti, katere skrivnost je no-
rost, velik po upanju, katerega podoba je blaznost, velik po ljubezni, ki je
sovraštvo do samega sebe. (Kierkegaard 2005, 26–27)
Iz tega spoznanja se izpove v drugi osebi – da bi to dejstvo objektivi-
ral, namreč svojo nemoč in Božjo milost –, da je premagal svoje eksis-
tencialne muke dvoma in strahu:
A vendar je želja tvoje duše, da ljubi tako, da bi samo v tej ljubezni našel
mir, spokoj in srečo. Tedaj se tvoja duša odvrne od končnega k neskončne-
mu; tu uzre predmet svoje ljubezni in najde srečo. Rekel si: Želim ljubiti
Boga, on daje tistemu, ki ga ljubi, vse, on bo izpolnil mojo najvišjo, edino
željo, da v odnosu do njega ne bom nikoli imel prav; nikoli me ne bo od
63
