Page 77 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 77
jonatan vinkler
Komenskem 1871; Popotnik, prva objava 1885),3 ne prej, 2) mesto obja-
ve spisov Komenskega glede na idejne meridiane publikacije, uredni-
kov in avtorjev besedil o Komenskem definira horizont pričakovanja
splošnega slovenskega bralca in bralca-poznavalca. Slednje posebej iz-
razito razkriva spor o Komenskem, ki se je ob tristoti obletnici njegove-
ga rojstva (1892) razvnel med slovenskimi pedagogi in katoliškim teo-
logom Antonom Mahničem.
Navdušenje nad Komenským med liberalnejšim delom slovenskega
učiteljstva, ki je pisalo zlasti v Popotnika, bilo pobudnik in organizator
slovesnosti ob tristoletnici znamenitega Čeha v Ljubljani in tudi poime-
novanja ljubljanske ulice po njem, je namreč pri odločno katoliško in-
tegralističnem ter strogem arbitru vseh družbenih pojavov v tedanjem
slovenskem prostoru izzvalo sicer, kot vedno, argumentacijsko artiku-
liran in slogovno izbrušen, toda izrazito negativen odziv katoliške stra-
ni na Komenskega med Slovenci.
Izpod Mahničevega peresa sta tako leta 1892 v Rimskem katoliku, ki
ga je goriški profesor teologije tudi urejal, prišli dva polemična eseja, in
sicer Internacijonalna slavnost Jana Amosa Komenskega in Bodi luč! –
slaviteljem Komenskega!, analiza obeh besedil pa pokaže pomenljivo ti-
pološko podobnost z Mahničevim ocenjevanjem sodobne in polpretekle
slovenske književnosti, pa tudi s sporom okoli Trubarja v istem obdob-
ju. Zdi se, da je služil Komenský Mahniču predvsem kot priročna pri-
godniška odskočna deska za razčiščevanje idearijev, ki so imeli takrat
le od daleč in komajda še opraviti s Komenským. Mahnič je namreč
obletnico Komenskega uporabil za komuniciranje ideje, kakšna naj bi
bila po njegovem ustrezna pedagogika in šola njegove dobe. Spoprijem
okoli Komenskega je bil tako idejni obračun o tem, ali naj bodo sloven-
ski šolniki posredniki starejših humanističnih, toda ne nujno katoli-
ških, in sodobnih liberalnejših pogledov na šolo in šolanje ali pa naj
3 Hipolitovega prevoda Orbis pictus zato ni mogoče šteti med recepcijsko množično
odmevna besedila, kajti splošni publiki postane besedilo znano šele v objavi Ivana
Laha v Popotniku (1916–1919), deli besedila pa znatno prej: najprej pri Valentinu
Vodniku in nato pri Blažu Potočniku, kjer pa Komenskega besedilo opravlja funk-
cijo širitve besedišča slovenskega jezika (Walter 2002).
75
Komenskem 1871; Popotnik, prva objava 1885),3 ne prej, 2) mesto obja-
ve spisov Komenskega glede na idejne meridiane publikacije, uredni-
kov in avtorjev besedil o Komenskem definira horizont pričakovanja
splošnega slovenskega bralca in bralca-poznavalca. Slednje posebej iz-
razito razkriva spor o Komenskem, ki se je ob tristoti obletnici njegove-
ga rojstva (1892) razvnel med slovenskimi pedagogi in katoliškim teo-
logom Antonom Mahničem.
Navdušenje nad Komenským med liberalnejšim delom slovenskega
učiteljstva, ki je pisalo zlasti v Popotnika, bilo pobudnik in organizator
slovesnosti ob tristoletnici znamenitega Čeha v Ljubljani in tudi poime-
novanja ljubljanske ulice po njem, je namreč pri odločno katoliško in-
tegralističnem ter strogem arbitru vseh družbenih pojavov v tedanjem
slovenskem prostoru izzvalo sicer, kot vedno, argumentacijsko artiku-
liran in slogovno izbrušen, toda izrazito negativen odziv katoliške stra-
ni na Komenskega med Slovenci.
Izpod Mahničevega peresa sta tako leta 1892 v Rimskem katoliku, ki
ga je goriški profesor teologije tudi urejal, prišli dva polemična eseja, in
sicer Internacijonalna slavnost Jana Amosa Komenskega in Bodi luč! –
slaviteljem Komenskega!, analiza obeh besedil pa pokaže pomenljivo ti-
pološko podobnost z Mahničevim ocenjevanjem sodobne in polpretekle
slovenske književnosti, pa tudi s sporom okoli Trubarja v istem obdob-
ju. Zdi se, da je služil Komenský Mahniču predvsem kot priročna pri-
godniška odskočna deska za razčiščevanje idearijev, ki so imeli takrat
le od daleč in komajda še opraviti s Komenským. Mahnič je namreč
obletnico Komenskega uporabil za komuniciranje ideje, kakšna naj bi
bila po njegovem ustrezna pedagogika in šola njegove dobe. Spoprijem
okoli Komenskega je bil tako idejni obračun o tem, ali naj bodo sloven-
ski šolniki posredniki starejših humanističnih, toda ne nujno katoli-
ških, in sodobnih liberalnejših pogledov na šolo in šolanje ali pa naj
3 Hipolitovega prevoda Orbis pictus zato ni mogoče šteti med recepcijsko množično
odmevna besedila, kajti splošni publiki postane besedilo znano šele v objavi Ivana
Laha v Popotniku (1916–1919), deli besedila pa znatno prej: najprej pri Valentinu
Vodniku in nato pri Blažu Potočniku, kjer pa Komenskega besedilo opravlja funk-
cijo širitve besedišča slovenskega jezika (Walter 2002).
75
