Page 76 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 76
razprave, študije
kraljestva ni bil slaba vest rekatolizatorjev na Kranjskem in ga tako,
podobno kot Pavla Stránskega, Ondřeja Habervešla in številne druge,2
ni zadel tekstni damnatio memoriae v kranjski deželni zavesti in njeni
historiografiji, temveč v češki, c) od začetka tridesetletne vojne je mi-
nilo skoraj tri četrt stoletja in d) prva desetletja 18. stoletja so v evrop-
ski kulturi tudi v katoliškem delu že obdobje, ko se začne vsaj deloma
obnavljati koncept bolj ali manj splošne komunikacije v »učeni repub
liki«, vsaj skozi participiranje v učenih akademijah. Primerljiv postop
– recepcija skozi poročanje, ne aktualistično apelativno versko opredel
jevanje – je najti npr. v Valvasorjevi epohalni Slavi Vojvodine Kranjske
v zvezi s protestantizmom na Kranjskem.
Slovenska pedagoška zgodovina je recepcijo Komenskega doslej tra-
dicionalno členila le v dvoje obdobij in ugotavlja kot tipološko zna-
čilnost prvega prevajanje oziroma predelavo Komenskega filološko-
-pedagoških spisov v slovenski jezik in topogledno krepitev slovarja
slovenskega jezika, v drugem obdobju pa najdeva kot ključno seznanjan
je Slovencev s pedagoškimi in deloma filozofskimi nazori Komenskega
(Medveš 1997, 67).
Toda za sodobno historiografsko obravnavo recepcije Komenskega
med Slovenci se zdi, da taka posplošitev ne zadošča več. Zato velja za-
gotovo upoštevati vsaj še naslednje: a) splošna recepcija Komenskega
kot pedagoga in filozofa, ne pa kot teologa, se prične z objavo prevo-
dov in refleksivnih zapisov o njem v široko dostopni slovenski pedago-
ški periodiki zadnje tretjine 19. stoletja (Učiteljski tovariš, prva objava o
2 Primarni vir Clavis haeresim claudens et aperiens – Klíč kacířské bludy k ro-
zeznávání otvírající, k vykořenění zamykající (1729) patra Matěja Antonína
Koniáša razkrije, da je bil tudi Komenský med 1233 knjižnimi naslovi v latinskem,
nemškem, francoskem in, prvenstveno, češkem jeziku, ki jih je vneti češki apostol
predajal ognju, toda ne ves njegov opus, temveč pretežno tiste knjige, ki so bile na
Češkem in Moravskem dosegljive v prvi tretjini 18. stoletja, ker so preživele ujme
tridesetletne vojne ali pa so v dežele sv. Václava prišle tajno takrat ali kasneje.
Recepcije Komenskega na Kranjskem ni določalo nič podobnega kot Klíč in pro-
tireformacijske komisije, ki so njegove in druge proskribirane knjige po Češkem
in Moravskem sledile, plenile in sežigale celo še do maja 1781 (!); cesar Jožef II. je
oktobra istega leta podpisal tolerančni patent in tako ustavil tudi tovrstno versko
preganjanje v deželah sv. Václava (1781; Vinkler 2010, 85).
74
kraljestva ni bil slaba vest rekatolizatorjev na Kranjskem in ga tako,
podobno kot Pavla Stránskega, Ondřeja Habervešla in številne druge,2
ni zadel tekstni damnatio memoriae v kranjski deželni zavesti in njeni
historiografiji, temveč v češki, c) od začetka tridesetletne vojne je mi-
nilo skoraj tri četrt stoletja in d) prva desetletja 18. stoletja so v evrop-
ski kulturi tudi v katoliškem delu že obdobje, ko se začne vsaj deloma
obnavljati koncept bolj ali manj splošne komunikacije v »učeni repub
liki«, vsaj skozi participiranje v učenih akademijah. Primerljiv postop
– recepcija skozi poročanje, ne aktualistično apelativno versko opredel
jevanje – je najti npr. v Valvasorjevi epohalni Slavi Vojvodine Kranjske
v zvezi s protestantizmom na Kranjskem.
Slovenska pedagoška zgodovina je recepcijo Komenskega doslej tra-
dicionalno členila le v dvoje obdobij in ugotavlja kot tipološko zna-
čilnost prvega prevajanje oziroma predelavo Komenskega filološko-
-pedagoških spisov v slovenski jezik in topogledno krepitev slovarja
slovenskega jezika, v drugem obdobju pa najdeva kot ključno seznanjan
je Slovencev s pedagoškimi in deloma filozofskimi nazori Komenskega
(Medveš 1997, 67).
Toda za sodobno historiografsko obravnavo recepcije Komenskega
med Slovenci se zdi, da taka posplošitev ne zadošča več. Zato velja za-
gotovo upoštevati vsaj še naslednje: a) splošna recepcija Komenskega
kot pedagoga in filozofa, ne pa kot teologa, se prične z objavo prevo-
dov in refleksivnih zapisov o njem v široko dostopni slovenski pedago-
ški periodiki zadnje tretjine 19. stoletja (Učiteljski tovariš, prva objava o
2 Primarni vir Clavis haeresim claudens et aperiens – Klíč kacířské bludy k ro-
zeznávání otvírající, k vykořenění zamykající (1729) patra Matěja Antonína
Koniáša razkrije, da je bil tudi Komenský med 1233 knjižnimi naslovi v latinskem,
nemškem, francoskem in, prvenstveno, češkem jeziku, ki jih je vneti češki apostol
predajal ognju, toda ne ves njegov opus, temveč pretežno tiste knjige, ki so bile na
Češkem in Moravskem dosegljive v prvi tretjini 18. stoletja, ker so preživele ujme
tridesetletne vojne ali pa so v dežele sv. Václava prišle tajno takrat ali kasneje.
Recepcije Komenskega na Kranjskem ni določalo nič podobnega kot Klíč in pro-
tireformacijske komisije, ki so njegove in druge proskribirane knjige po Češkem
in Moravskem sledile, plenile in sežigale celo še do maja 1781 (!); cesar Jožef II. je
oktobra istega leta podpisal tolerančni patent in tako ustavil tudi tovrstno versko
preganjanje v deželah sv. Václava (1781; Vinkler 2010, 85).
74
