Page 75 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 75
jonatan vinkler
Za Hipolita je nesporno, da se je z miselnostjo dela Komenskega po-
polnoma strinjal. Razčlenitev sestavin te miselnosti pa dokazuje, da gre za
idejni koncept, ki ga je Hipolit hotel uveljaviti na Slovenskem. Misli, ki so
bile stičišče, so najbolj jasno izražene v Sklepu [poudarjeno v izvirniku].
Otrok, ki je dojemal predmetni svet po tem delu [Komenskega Orbis pictus
v njegovi slovenski prevodni transformaciji pri Hipolitu; prevod so teore-
tiki v 18. stoletju šteli ne le za pomembno, temveč tudi za književno izvirno
delo; op. J. V.], je spoznal »vse reči, katere se morejo izkazati«, ter se nau čil
latinsko, nemško in slovensko. Poudarek na izkustveni splošnosti izobraz-
be je bil nov v primeri s prakso jezuitskih šol. Pri Komenskem je izraz pan-
sofističnega [verjetno je bilo mišljeno pansofičnega, kajti v opusu Komen-
skega ni najti nič takega, kar bi bilo poimenovano s pansofizem ipd., je pa
ves čas govora o pansofiji, op. J. V.] hotenja, v katerem se je izražala želja
sproščenega individua po spoznavanju objektivnega sveta. Kot takega ga je
sprejel Hipolit, ki je v besednjaku upošteval tudi pojme iz narave in v za-
metku podal slovensko znanstveno terminologijo. Zato je razumljivo, da
se je strinjal tudi z besedami: »Pojdi naprej, inu beri skerbnu druge dobre
bukve, de ti postaneš vučen, moder inu brumen ... Bug tebi dodeli duha te
modrosti, pejdi, živi, inu jimy se dobru.« (Pogačnik 1968, 193)
Ta neutesnjena poustvarjalna recepcija Komenskega pri Hipolitu
meče, kot je misliti, pomenljivo luč tudi na njegovo in kasnejšo dobo
srednjeevropskega katoliškega baroka v Notranji Avstriji, na Kranjskem,
in, predvsem, na njeno historiografsko ubeseditev. Zavoljo karakterno
izrazitih, občasno celo silovitih osebnosti, ki so oblikovale ta čas in
prostor, včasih pa tudi zaradi intence historiografa v tukajšnji zgodo-
vinski paralelogram silnic volje, moči, pozicij in pomenov »položiti«
kaj, kar je komajda razbrati iz tedaj nastalih primarnih virov, se more
namreč dogoditi, da so podobe osebnosti, časa in njegovih mentalitet
očrtane precej bolj ostro in enoznačno, robovi miselnih horizontov pa
opredeljeni znatno bolj enoznačno, kot bi jim sicer pritikalo. Misliti je
namreč, da Komenský za Hipolita poleg jezikovno konceptualne pri-
vlačnosti ni bil nesprejemljiv vsaj zavoljo naslednjih zgodovinskih dej-
stev: a) Orbis pictus ni bil počaščen z umestitvijo na Index librorum pro-
hibitorum, b) Komenský kot češki brat in verski izgnanec iz Češkega
73
Za Hipolita je nesporno, da se je z miselnostjo dela Komenskega po-
polnoma strinjal. Razčlenitev sestavin te miselnosti pa dokazuje, da gre za
idejni koncept, ki ga je Hipolit hotel uveljaviti na Slovenskem. Misli, ki so
bile stičišče, so najbolj jasno izražene v Sklepu [poudarjeno v izvirniku].
Otrok, ki je dojemal predmetni svet po tem delu [Komenskega Orbis pictus
v njegovi slovenski prevodni transformaciji pri Hipolitu; prevod so teore-
tiki v 18. stoletju šteli ne le za pomembno, temveč tudi za književno izvirno
delo; op. J. V.], je spoznal »vse reči, katere se morejo izkazati«, ter se nau čil
latinsko, nemško in slovensko. Poudarek na izkustveni splošnosti izobraz-
be je bil nov v primeri s prakso jezuitskih šol. Pri Komenskem je izraz pan-
sofističnega [verjetno je bilo mišljeno pansofičnega, kajti v opusu Komen-
skega ni najti nič takega, kar bi bilo poimenovano s pansofizem ipd., je pa
ves čas govora o pansofiji, op. J. V.] hotenja, v katerem se je izražala želja
sproščenega individua po spoznavanju objektivnega sveta. Kot takega ga je
sprejel Hipolit, ki je v besednjaku upošteval tudi pojme iz narave in v za-
metku podal slovensko znanstveno terminologijo. Zato je razumljivo, da
se je strinjal tudi z besedami: »Pojdi naprej, inu beri skerbnu druge dobre
bukve, de ti postaneš vučen, moder inu brumen ... Bug tebi dodeli duha te
modrosti, pejdi, živi, inu jimy se dobru.« (Pogačnik 1968, 193)
Ta neutesnjena poustvarjalna recepcija Komenskega pri Hipolitu
meče, kot je misliti, pomenljivo luč tudi na njegovo in kasnejšo dobo
srednjeevropskega katoliškega baroka v Notranji Avstriji, na Kranjskem,
in, predvsem, na njeno historiografsko ubeseditev. Zavoljo karakterno
izrazitih, občasno celo silovitih osebnosti, ki so oblikovale ta čas in
prostor, včasih pa tudi zaradi intence historiografa v tukajšnji zgodo-
vinski paralelogram silnic volje, moči, pozicij in pomenov »položiti«
kaj, kar je komajda razbrati iz tedaj nastalih primarnih virov, se more
namreč dogoditi, da so podobe osebnosti, časa in njegovih mentalitet
očrtane precej bolj ostro in enoznačno, robovi miselnih horizontov pa
opredeljeni znatno bolj enoznačno, kot bi jim sicer pritikalo. Misliti je
namreč, da Komenský za Hipolita poleg jezikovno konceptualne pri-
vlačnosti ni bil nesprejemljiv vsaj zavoljo naslednjih zgodovinskih dej-
stev: a) Orbis pictus ni bil počaščen z umestitvijo na Index librorum pro-
hibitorum, b) Komenský kot češki brat in verski izgnanec iz Češkega
73
