Page 107 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 107
jonatan vinkler
por ter kako je bila glede na primarni horizont pričakovanja slovenskega
bralskega občestva (glede Prešernovih pesmi) recipirana Čelakovskega
kritika. Zdi se, da je mogoče ti vprašanji tvorno razreševati z rekon-
strukcijo primarnega horizonta pričakovanja slovenskega bralca v času
Prešerna ali tik pred njim. K slednji je mogoče pristopiti z razgledom
po slovenskem ideariju in imaginariju s konca 18. in z začetka 19. stole-
tja ter z določitvijo ciljne publike Krajnske čbelice. Taka perspektiva je
nujna predvsem zaradi tega, ker je imela slovenska književnost do na-
stanka literature v ožjem pomenu besede predvsem verskovzgojni in/
ali didaktični značaj. Tako je bila predvsem odvod idearija predmarčne
dobe (Vinkler 2006, 69–110). Vendar kaže imeti pred očmi tudi kre-
pak vpliv rigorizma, ki je bil pietističen, neposveten in je zato že zara-
di svoje narave začel v drugi polovici predmarčne dobe, ko se je tudi na
Slovenskem pričela intenzivneje razvijati posvetna literatura, le-to ovi-
rati. Onemogočati pa jo je skušal še zlasti zaradi zavrtega in ozkosrčne-
ga obskurantstva njenih nosilcev, ki so bili trdi rigoristični duhovniki in
so menili, da potrebuje slovenski kmet samo molitvenikov (s pomočjo
katerih naj se njegova duhovnost ponotranji) ali še kakšno učeno knji-
go, »kak prideluje se krompir najbolji / kakó odpravljajo se ovcam garje,
/ preganjajo ušivim glavam gnide«, kot se je temu posmehnil Prešeren,
se pravi utilitarno didaktično literaturo. Ivan Prijatelj je rigoriste ozna-
čil takole:
Tedanji naš kranjski janzenist je bil prejšnjega francoskega janzenista
epigon, ki si je bil ohranil iz visokih duševnih darov svojega prednika edi-
nole kulturno najnesimpatičnejšo svojo lastnost, moralno tesnosrčnost,
izpremenivši jo v mrki zelotizem. (Prijatelj 1952, 214.)1
Prešernove pesmi, kar jih je bilo moč brati v Krajnski čbelici, so bile
gotovo vse kaj drugega, kot pa je stalo v rigorističnih molitvenikih! In tu,
se zdi, leži srž problema. Četudi pretežni del bralstva ni ravno delil mne-
nja rigoristov o Prešernovih »nravstveno spotakljivih pesmih« in »svinja-
nju«, je bil vsaj vplivan od te vrednostne sodbe in zato Prešernovih pe-
1 Glej tudi Prijatelj 1952, 136–138, 142–143, 214–215.
341
por ter kako je bila glede na primarni horizont pričakovanja slovenskega
bralskega občestva (glede Prešernovih pesmi) recipirana Čelakovskega
kritika. Zdi se, da je mogoče ti vprašanji tvorno razreševati z rekon-
strukcijo primarnega horizonta pričakovanja slovenskega bralca v času
Prešerna ali tik pred njim. K slednji je mogoče pristopiti z razgledom
po slovenskem ideariju in imaginariju s konca 18. in z začetka 19. stole-
tja ter z določitvijo ciljne publike Krajnske čbelice. Taka perspektiva je
nujna predvsem zaradi tega, ker je imela slovenska književnost do na-
stanka literature v ožjem pomenu besede predvsem verskovzgojni in/
ali didaktični značaj. Tako je bila predvsem odvod idearija predmarčne
dobe (Vinkler 2006, 69–110). Vendar kaže imeti pred očmi tudi kre-
pak vpliv rigorizma, ki je bil pietističen, neposveten in je zato že zara-
di svoje narave začel v drugi polovici predmarčne dobe, ko se je tudi na
Slovenskem pričela intenzivneje razvijati posvetna literatura, le-to ovi-
rati. Onemogočati pa jo je skušal še zlasti zaradi zavrtega in ozkosrčne-
ga obskurantstva njenih nosilcev, ki so bili trdi rigoristični duhovniki in
so menili, da potrebuje slovenski kmet samo molitvenikov (s pomočjo
katerih naj se njegova duhovnost ponotranji) ali še kakšno učeno knji-
go, »kak prideluje se krompir najbolji / kakó odpravljajo se ovcam garje,
/ preganjajo ušivim glavam gnide«, kot se je temu posmehnil Prešeren,
se pravi utilitarno didaktično literaturo. Ivan Prijatelj je rigoriste ozna-
čil takole:
Tedanji naš kranjski janzenist je bil prejšnjega francoskega janzenista
epigon, ki si je bil ohranil iz visokih duševnih darov svojega prednika edi-
nole kulturno najnesimpatičnejšo svojo lastnost, moralno tesnosrčnost,
izpremenivši jo v mrki zelotizem. (Prijatelj 1952, 214.)1
Prešernove pesmi, kar jih je bilo moč brati v Krajnski čbelici, so bile
gotovo vse kaj drugega, kot pa je stalo v rigorističnih molitvenikih! In tu,
se zdi, leži srž problema. Četudi pretežni del bralstva ni ravno delil mne-
nja rigoristov o Prešernovih »nravstveno spotakljivih pesmih« in »svinja-
nju«, je bil vsaj vplivan od te vrednostne sodbe in zato Prešernovih pe-
1 Glej tudi Prijatelj 1952, 136–138, 142–143, 214–215.
341
