Page 106 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 106
razprave, študije
Najprej je v Illirisches Blatt s Čopovim obsežnim, toda slovenskemu
bralskemu občestvu še kako primernim dostavkom pospremljen izšel
nemški prevod Čelakovskega recenzije iz Časopisu českého Museum.
Prevod ni bil Čopovo delo, kot se občasno še vedno bere, temveč izde-
lek v Ljubljani živečega Čeha. Čopova objava recenzije, ki je prišla izpod
peresa uglednega pesnika in humanista iz dežel svetováclavske krone,
je bila povsem času primerna afirmativna obramba Krajnske čbelice in
s tem nove estetske smeri. Ta nova smer je zagovarjala načelo, da je li-
teratura zavezana zgolj estetskim kriterijem, ne pa služenju šolski tabli
ali križu, če naj se imenuje in je tudi sprejemana kot literatura in ne kot
škandalozno »svinjepisje«. Da je bila takšna apologija še kako potrebna,
se razkriva skozi naslednje Prešernovo pismo Čelakovskemu (Ljubljana,
29. april 1833), kjer Prešeren omenja, da je »omejenost [...] janzenistov
našla v /Krajnski čbelici/ ´nravstveno spotakljive pesmi´« (Prešeren 1960,
202). Svojemu korespondentu tudi napiše, s kakšnimi sredstvi se je rigo-
ristični cenzor Jurij Paušek spravil nad Čbelico in poskušal preprečiti iz-
dajo njenega četrtega zvezka. Tako je iz estetskega in idejnega boja nas-
tal tudi cenzurni (Paternu 1976, 234–235), in to predvsem zato, ker da je
v pesmih dr. Prešerna še veliko nravstveno spotakljivih mest, ki so cenzor-
ju Čopu menda ušla, in ker je sploh fantazija tega pesnika [Ali zaradi od-
mevne in ugledne tuje recenzije Čelakovskega?] dobila obžalovanja vreden
moraličen sunek, ko kljub dobro mišljenemu svarilu dunajskega cenzor-
ja [Kopitarja] ne odneha od svoje najljubše snovi, [...] od svinjanja (Preše-
ren 1960, 203).
Zgornje Pavškovo »svinjanje« je zadevalo Prešernovo izbiro ljube-
zenske (erotične) tematike, konkretno pa verze iz Nove pisarije, ki jih
je Prešeren za rokopis drugega zvezka Krajnske čbelice stiliziral takole:
Zares bi škoda blo! Zdaj od nedelje
Do druge šestkrat se srce jim vname,
In šega je, kdor pride pred, pred melje.
Zastavljata se torej vprašanji: zakaj so Prešernove pesmi pri sočasnem
slovenskem bralcu naletele na tolikšno nerazumevanje in zato tudi od-
340
Najprej je v Illirisches Blatt s Čopovim obsežnim, toda slovenskemu
bralskemu občestvu še kako primernim dostavkom pospremljen izšel
nemški prevod Čelakovskega recenzije iz Časopisu českého Museum.
Prevod ni bil Čopovo delo, kot se občasno še vedno bere, temveč izde-
lek v Ljubljani živečega Čeha. Čopova objava recenzije, ki je prišla izpod
peresa uglednega pesnika in humanista iz dežel svetováclavske krone,
je bila povsem času primerna afirmativna obramba Krajnske čbelice in
s tem nove estetske smeri. Ta nova smer je zagovarjala načelo, da je li-
teratura zavezana zgolj estetskim kriterijem, ne pa služenju šolski tabli
ali križu, če naj se imenuje in je tudi sprejemana kot literatura in ne kot
škandalozno »svinjepisje«. Da je bila takšna apologija še kako potrebna,
se razkriva skozi naslednje Prešernovo pismo Čelakovskemu (Ljubljana,
29. april 1833), kjer Prešeren omenja, da je »omejenost [...] janzenistov
našla v /Krajnski čbelici/ ´nravstveno spotakljive pesmi´« (Prešeren 1960,
202). Svojemu korespondentu tudi napiše, s kakšnimi sredstvi se je rigo-
ristični cenzor Jurij Paušek spravil nad Čbelico in poskušal preprečiti iz-
dajo njenega četrtega zvezka. Tako je iz estetskega in idejnega boja nas-
tal tudi cenzurni (Paternu 1976, 234–235), in to predvsem zato, ker da je
v pesmih dr. Prešerna še veliko nravstveno spotakljivih mest, ki so cenzor-
ju Čopu menda ušla, in ker je sploh fantazija tega pesnika [Ali zaradi od-
mevne in ugledne tuje recenzije Čelakovskega?] dobila obžalovanja vreden
moraličen sunek, ko kljub dobro mišljenemu svarilu dunajskega cenzor-
ja [Kopitarja] ne odneha od svoje najljubše snovi, [...] od svinjanja (Preše-
ren 1960, 203).
Zgornje Pavškovo »svinjanje« je zadevalo Prešernovo izbiro ljube-
zenske (erotične) tematike, konkretno pa verze iz Nove pisarije, ki jih
je Prešeren za rokopis drugega zvezka Krajnske čbelice stiliziral takole:
Zares bi škoda blo! Zdaj od nedelje
Do druge šestkrat se srce jim vname,
In šega je, kdor pride pred, pred melje.
Zastavljata se torej vprašanji: zakaj so Prešernove pesmi pri sočasnem
slovenskem bralcu naletele na tolikšno nerazumevanje in zato tudi od-
340
